Arhiv za Marec, 2014

Prihod domov


h1 25.03.2014

Danes, 7. dan po prihodu na onkološki inštitut, je prišel zjutraj moj čudoviti kirurg, pogledal bučke z izločeno tekočino in rekel, da grem lahko domov že danes ali jutri. Naj se odločim sama. Sprva sem bila malo v dvomih, ampak samo za trenutek… Gremo domov! Končno grem objet mojo preljubo hčerkico in kasneje, ko sem se odšla urediti v kopalnico, so mi, ko sem samo pomislila na najin objem in iskrice v očeh obeh, od same sreče po licih začele spolzeti solze. :)

Bivanje na OI je bilo res lušno. Prvi dan po operacji je bil sicer malo težji, ker sem bila priključena na vse aparature za merjenje tlaka, utripa, iz vsake dojke sem imela speljana dva drena, v vsako rano je bila speljana cevka s protibolečinskim sredstvom. Ležanje na hrbtu je bilo mučno, sploh, ker sem bila od nekdaj vajena spati na boku. Prvo noč je bilo torej naporno. Pred mojim odhodom me je bilo presenetljivo najbolj strah, oz. beden občutek je bil, saj sem pričakovala, da bom tako boga, da ne bom mogla hoditi in da bom dobila kateter. Ne vem od kje sem dobila to idejo, čeprav tisto lulanje v kahlico prvo noč, ko nam niso dovolili vstati, tudi ne bom mogla vpisati v knjigo mojih najponosnejših trenutkov. :) Isto sem mislila, da ne bom mogla pisati, da bom menda samo vegetirala na postelji, ampak je bilo in je daleč od tega.

Po operaciji ne dobiš nič za jesti, jaz pa sem bila isto kot že po prejšnji operaciji, lačna kot volk. Medicinska sestra se me je usmilila in mi prinesla dva kalorična napitka, enega vodenega, drugega mlečnega z okusom jagode in tri čokoladice. :) Ni mi bilo popolnoma nič slabo, ker menda nas zaradi tega razloga po operaciji stradajo.

V začetku sem imela še povite noge z elastičnim povojem, vse dokler se nisem prvič po operaciji ne polulala, potem so mi jih sneli. To je menda standardna praksa.

No, naslednji dan sem že bila super. Moj strah je bil neopravičen. Roke sem lahko normalno gibala. Prišla je tudi fizioterapevtka, ki mi je dala navodila, kako in koliko gibati. Če stegnem roke, je čisto ok, če grem do pravega kota, torej vzporedno z zemljo.

2. dan je prišel moj kirurg, pogledal kar je ostalo od mojih prsi in rekel, da je zelo zadovoljen s svojim delom, da si sploh ne morem misliti, koliko stvari gre lahko narobe, ampak da pri meni pa je vse super. Da je sicer še 10% možnosti, da moje bradavičke odmrejo, ampak da upa, da bo vse ok. Ena je malce pomodrela, druga je lepe zdrave barve. On pravi, da je malce modrikasta barva popolnoma ok, da če bradavička zgleda preveč zdrava, da se lahko zgodi, da je posnel premalo. Večji problem je po njegovih besedah pri suhicah (jap, jap, v to kategorijo me je uvrstil :) ), ker ima toliko manj tkiva na voljo.

2. dan mi je tudi že snel dva drena in bučki, ki sta dovajali protibolečinsko sredstvo direktno v rano. Seveda je vzel v roke skalpel, saj so te cevke prišite v kožo, ampak je bil nežen in to niti ne boli preveč. No, v bistvu boli kot da ti zareže s skalpelom v kožo, ampak v sekundi bolečina popusti. Naslednji dan mi je kar nekaj tekočine steklo ven iz mesta, kjer je bil prej eden od drenov, zato so mi tisto mesto morali očistiti in previti.

Vsako jutro sem dobila tableto za želodec. Po zajtrku dve protibolečinski tableti, isto po kosilu in isto po večerji. Včasih sem dobila kakšno več, včasih kakšno manj. Odvisno od bolečin.

Prav tako sem imela v roko speljan kanal, saj sem na vsake 8 ur dobila antibiotik v žilo. Menda zaradi ekspandrov. Mislim da 2. ali 3. dan po operaciji… Takrat je koža nad kanalom postajala rdeča in je začela pečt. Najprej malo, potem vedno bolj in nekega popoldneva sem prosila, da mi kanal odstranijo, ker boli že preveč. Mimo je prišel medicinski brat in mi povedal, da sem dobila vnetje žile. Prinesel mi je gel iz zamrzovalnika, katerega sem par ur držala na razboleli rdečini. Zvečer me je dipl. med. sestra, ki mi je vstavljala nov kanal v drugo roko, kar malo pokregala, da bi morala že prej zahtevati, da mi kanal odstranijo. No, upam, da do takih situacij ne bo nikoli prišlo več, mogoče pa bo pomagalu komu od bralcev.

Vsak dan dobim v trebuh injekcijo proti strdkom in imam že prav lepo poflekan trebuh z modricami in še 9 injekcij me čaka. Te so res nadležne. Pečejo, čeprav so tanke.

Ne morem mimo tega, da bi prehvalila in ne samo pohvalila osebja na oddelku E4. Večina medicinskih sester in zdravnikov je s srcem na mestu. Toliko prijaznosti in pomoči, pa potrpežljivosti in heca dobiš od njih. Resnično sem se na oddelku E4 že v drugo počutila več kot odlično. Ja, kljub situaciji. :) Prav tako moram pohvaliti svojega kirurga. (ker ravno bere moj blog :P ). No, malo heca…resnično sem zadovoljna z njegovim delom in odnosom in mi ni niti najmanj žal, da sem za ponovno operacijo zopet izbrala njega. Hvala še enkrat. Njemu in celotnem osebju na E4.

Rada bi se zahvalila tudi vsem, ki so me prišli obiskati. Moji starši z mojo srčico, moj dragi, Andreja, Marika, Mateja, Maša, Angelca, Ivana, Aleš, Renata, Urša, Petra, Eva, Samo, Nina, Tomaž (upam, da nisem koga pozabila našteti). Nekaj vas je prišlo tudi po večkrat in resnično hvala vsakemu posebej za vsak obisk. Hvala tudi vsem za vse klice in sporočila. Večino dni sem bivala z dvema starejšima gospema v sobi 5. In neki dan, mislim da nedeljo, ko sem imela cel dan obiske, mi je rekla gospa Cilka:” Gospodična Darja, vas ima pa toliko ljudi rado. Lahko ste srečni, da imate toliko dobrih prijateljev.” Pa sem ji odvrnila, da se mora včasih človek pošteno opeči, da na koncu ostanejo poleg tisti, ki imajo srce na pravem mestu. In že skoraj dve leti imam ob sebi samo dobre ljudi. <3 Hvala vsem. :*

Moj strah je bil tokrat odveč. Operacija je uspela. Dojk torej ni več, oz. ni več tkiva, ki je bilo notri. Ostala je mišica, pod mišico je nastavljena vrečica, v kateri je že, mislim da 50 ml fiziološke raztopine. Ravno torej ni. Imam nekako slabo košarico A, recimo. :) Naslednjo sredo imam že novo polnjenje pri moji plastični kirurginji, naslednji petek pa obisk pri mojem onkološkem kirurgu, da mi pove, kakšna je bila izrezana vsebina. Vsebina dojk (če so notri kakšne rakave celice (upam, da ne)) in če so bile bezgavke ok. “Prišli boste, da vam povem, da je vse v redu”, mi je rekel. :) Iz njegovih ust v božja ušesa, mi je švignila misel v glavi. :) Vrečkice (ekspandri) v mojih dojkah so veliki za 400 ali 500ml. Odvisno je od mene, koliko jih bodo napolnili. Ker mi je kirurg danes odstranil še druga dva drena, je možno, da se bo tekočina nabirala v dojkah in če bom začutila, da so se le-te preveč povečale in so polne tekočine, bom morala že ta petek k njemu v ambulanto, da mi to tekočino spunktira ven.

No, tudi še kakšna malo slabša stran je vsega skupaj. Dvigovati ne morem težkega, tuširala se nisem že en teden in v bistvu niti ne vem, kdaj se bom lahko. Dobila sem sicer vodoodporne obliže, tako da verjetno bom že jutri poskusila srečo. Umivala sem se cel teden s krpicami in peno za umivanje kože. Hrana na OI ni bila ne vem kako dobra – no tako zelo slaba tudi ne, moram pa tudi pohvaliti dejstvo, da sem imela možnost dobiti vegetarijanske menije. Vseeno sta prijateljica in njen fant ostala brez besed, ko sta videla mojo večerjo in mi naslednji dan prinesla mojo najljubšo jed še iz študentskih časov. Uh, s kakšnim užitkom sem jo pojedla. :) ) Danes, ko sem prišla domov, sem že pojedla kup zelenjave, pripravljene na domači ponvi. Ta je vedno najboljša. :) Zdaj me malo razvajajo…mami mi je pripravila kosilo, moj <3 pa pozno kosilo. Ob treh sem presenetila mojo preljubo v vrtcu in to je bilo eno samo veselje. <3

Poljubček vsem mamicam. Upam, da ste prav vse danes preživele tako lep dan kot jaz. 2 poljubčka pa moji mamici, ki mi skupaj z atijem pomaga in stoji ob strani ves ta čas. <3 In hvala moje bratu za rožico. :)

Za konec bi rada povabila še vse ljubitelje dalmatinske glasbe na koncert klap, pri katerih pomagam pri organizaciji. Eden bo v 12.4. v Domžalah (Klapa Cambi in Tomislav Bralić s Klapo Intrade, z gostjo večera Nušo Derenda), drugi pa bo v 13.4. v Čateških Toplicah (Klapa Cambi in Klapa Maslina, ter Klapa Parangal). Moram priznati, da sem se popolnoma zaljubila v to glasbo, ko sem nazadnje bila v Brežicah na koncertu od Tomislava Bralića s Klapo Intrade in se ta glasba vsak dan vrti na youtubu. Zgleda, da sem postala romantik. :) )

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Mastektomija


h1 21.03.2014

Čas za nov blog. S seboj imam tablico in telefon, dragi pa me je opremil še z brezzično tipkovnico, da bom lahko na bolj kamot pisala bloge in slušalke, da bom lahko gledal filme in nadaljevanke, ki sem si jih nalozila na tablico.

Ta teden se je začel stresno. Ze v ponedeljek sem počela vse mogoče, samo da sem pozabila na dejstvo, da grem v torek, oz. sredo spet pod noz. Prvič je bilo lazje. Takrat sem komaj čakala, da se tumor ze izreze, tokrat pa me je bilo strah. Ostala bom brez svojih dojk. Gledala sem jih, jih slikala, tipala, saj sem vedela, da jih čez dan ali dva ne bo več. Nekako sem se poslovila od njih. MUčilo me je le dejstvo, da bo operacija tezka in da bom nepokretna, okrevanje, itd…

KO je v ponedeljek zvečer prišel dragi do mene, me je kakšno uro gledal, ko sem delala še zadnje stvari, potem pa ze malo nejevoljno rekel, da se naj ze končno vsedem. Pogledala sem ga, se umirila in vsedela poleg njega ter ga objela in kar naenkrat se mi je stozilo. “POčneš vse, samo da bi odmislila, ne?” “Mhm”…

V torek še sploh nisem imela nič spakirano. ZJutraj sem šla na kavo s sorodniki in prav pasalo je, saj smo se lepo pohecali. KO sem prišla domov sem pospravila še zadnje stvari in začela počasi pakirati. ODšla sem še pod tuš, potem pa je ze prisel moj fant in odpravila sva se v Ljubljano. NI mi bilo lahko in ko me je objel, sem hitela nedeti sončna očala, da ne bo videl mojih solz, ampak kot da sem ga lahko preslepila.

SPustil me je pred onkološkim inštitutom, sam pa je odšel naprej na sestanek. Tako vesela sem, ker me razume. Vprašal me je, če gre z mano, čePrav je vedel, da grem najraje sama. In ta podpora mi toliko pomeni.

Najprej sem odšla na sprejemno okence po etikete, potem pa v laboratorij oddati kri. Po laboratoriju sem odšla na oddelek E4, kjer sem bila sprejeta. TAkoj sem dobila kosilo, pred tem pa se še preoblekla v pizamo. DO konca sem pogledala film, ki mi ga ni uspelo pogledati v nedeljo do konca, potem pa me je ze presenetila moja prijateljica, ki je ravnobila na polnjenju dojke – to kar mene čaka zdaj na vsake dva tedna, pred naslednjo operacijo, kjer mi bodo ekspandre zamenjali s silikoni. Nato so ze prišli po mene in me odpeljali v klet, da mi vbrizgajo izotope. Izotopi se vbrizgajo v dojko, da se pokaze varovalna bezgabka, katero so mi nameravali odstraniti v vsaki pazduhi po eno. ZAkajj? Če slučano bognedaj najdejo v odstranjenih dojkah ponovno kakšne rakave celice, da pogledajo še, če je varovalna bezgavka ok. TO je prva bezgavka, ki bi bila okuzena, če bi šlo kam naprej.

Proti večeru je prišla prijateljica na obisk, potem pa sem pojedla večerjo in tableto za spanje, da se ponoči odpočijem, saj me je naslednje jutro čakalo ponovno slikanje bezgavk, ter označbe, kje zarezati, takoj za tem pa ze operacija. Zjutraj sem se stuširala in opravila vse skupaj, ter se odpravila v tretje nadstropje, kjer so operacijske sobe. Vseskozi mi je šlo po glavi…kaj če bi rekla NE? Mah… Ko sem lezala na operacijski mizi, cela porisana in so mi ravno nameščali kanal, sem rekla, da mi je zal, da ne bom imela tega trenutka dokumentiranega. TAkoj se je javila studentka 6. Letnika medicine in me vprasala, ce me poslika. SEveda!! :) Kirurg se je takoj pohecal, da bo to fotko dal na moj blog. :) No, tako sem včeraj od te prijazne študentke dobila še zadnje slike mojih dojk na svojo elektronsko posto. Hvala, Špela. :)

OPeracija je trajala dobre 4 ure, mogoče celo 5. Ko sem se zbudila, se spomnim, kako zelo me je zeblo, saj se nikakor nisem mogla nehat tresti.. Pokrili so me z dvema kovtroma, no bolj zavili. Do 4ih sploh nisem prišla k sebi, ampak sem se utapljala v spancu. TRikrat so me zbudili, ker se mi je utrip preveč upočasnil, tako da sem dobila neko zdravilo – nimam pojma katero. Očitno sem dobila tudi alergijo na neko protibolečinsko sredstvo, zato so ga ukinili, oz. Nadomestili z drugim. REakcija se je kazala v obliki lis in izpuščajev. Mislim, da ima moje telo počasi ze zadosti.

Bolelo je zelo. Tiščalo je in zategovalo, tako da so mi protibolečinsko sredstvo iz 2 zvišali na nivo 7. Pravtako imam neki bučki, ki ju sedaj nosim v zepu pizame, ki mi dovaja protibolečinsko sredstvo direkt v rano. Noč je bila obupna. Poleg tega, da sem  bila priključena na vse aparature in da sem imela na desni nogi aparat za merjenje pritiska, ki je vsako uro stisnil nogo in me prebudil, je še gospa, ki je bila poleg mene staknila vnetje mehurja in ji bolečina nikakor ni popustila,  tako da sem ob treh prosila sestro, da zbudi zdravnika, ki mu je nekako uspelo pomiriti njene bolečine. OB 5ih so nam pobrali aparature, le bučki še nosim v zepu  dva (torej 4 vse skupaj) sodčka (drena), kamor se zliva tekočina iz rane. Na vsake 8 ur dobim antibiotik v zilo, preventivno zaradi ekspandrov. DAnes ob 7ih sem se ze lahko vstala in zdaj ze veselo masiram okoli. NA obisk je ze prišla moja dieteticarka, pa prijatelj iz OŠ, ki je farmacevt na  onkološkem. Oglasil se je tudi kirurg, pa moja starša in dragi. Oglasila se je tudi fizioterapevtka, ki mi je rekla, da lahko roke ze postavim pod kotom 90 stopinj.

Sicer sem res nafilana s kupom protibolečinskih sredstev, ampak počutim se res dobro. :) Pač mojih dojk ni več. Bradavičke so ostale, čeprav čutila jih ne bom nikoli več. Še vedno je 10% moznosti, da odmrejo, tako da drzim pesti, da prezivijo. :)

Se opravičujem za tipkarske napake.

LEp večer vsem skupaj in lep sončen dan jutri, ko bo prvi pomladni. :)

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Mastektomija – znan datum operacije


h1 13.03.2014

Danes sem končno dobila datum operacije. Na onkološkega grem že v torek, operirana pa bom v sredo. Občutki so mešani. Ta mesec in pol po kemoterapiji se res počutim toliko v redu, da mi sploh ni do tega, da bi bila zopet za nekaj časa out. Spet po drugi strani mi je všeč, da se operacije malo bojim, saj sem do sedaj vedno odšla neustrašno na tako velike dogodke in v večini dobila z macolo po glavi, nekje za vrati pa se je hihital še stric Murphey, s katerim imava zadnja 3 leta odnos na “ti”. Vedno znova mi nosi kose zarečenega kruha, katerem se je tako težko upreti. :)

Kot sem že rekla, sem zadnji mesec uživala. Preživela sem prečudovite trenutke s hčerkico, ki je sedaj stara že leto in 8 mesecev. Govori seveda kot navita ( je mamičine sorte), energije ima pa za dve mene v mladih letih (pa sem bila daleč od mirne punčke). :) In ko mi vzgojiteljica reče, da je zelo pametna, kar sijem od ponosa.. Pa čeprav govoriva o tem, kako ne zna biti pri miru niti 5 sekund. :)

Če bi lahko izbirala, bi živela nekje ob morju. Ta ljubezen je prisotna že od malih nog in ko sem komaj znala govoriti in smo se nekega jutra odpravili v Nerezine, kot vsi ponosni Posavci, sem že na mostu v Krškem vzklikala: “mojeeee, mooooojeeeee”. Menda sem si tisto leto celo izmislila neko pesmico o morju, v kateri sem obvladala tudi rimo. Na morju sem spoznala svojo prvo ljubezen in morje je tisto, na katerega pogled oči zasijejo od same sreče, da vonja po borovcih sploh ne omenjam. Vsako leto znova komaj čakam, da zopet grem, le da mi lansko leto ni bilo namenjeno, saj sem raje obiskovala Onkološki inštitut. In mi je manjkalo. Zelo.

Tukaj se je izkazal moj dragi, saj mi je za Valentinovo podaril par dni razvajanja v Opatiji. In imela sva se tako zelo lepo. <3 Na koncu sem vseeno komaj čakala, da pridem domov in objamem ter pocmokam mojega prečudovitega otroka. To je bilo prvikrat, da sem prespala nekje brez nje, če izvzamemo operacijo. To smo mi starši. Po eni strani bi se tako zelo radi odpočili, spet po drugi ne znamo več popolnoma uživati brez naših otrok. Pa tudi – zakaj bi, ko pa imamo lahko vse ljubljene osebe na kupu.

Ker v ljudeh ni, da bi samo uživali, sem se prijavila tudi na izobraževanje, oz. usposabljanje preko GZS. Še jutri in prejela bom certifikat o opravljenem usposabljanju modeliranja procesnih sistemov. Pa sem si rekla, da v šolo ne grem več, ampak zakaj pa ne? :) Poleg šole pomagam tudi pri promociji dogodkov. Ravno toliko, da se mi vedno nekaj dogaja. Dolgčasa že skoraj dve leti ne poznam več.

Posledice kemoterapije počasi izginjajo. Prstni končiči so ok. Nič več ne bolijo, mogoče je še vedno malce drugačen občutek, ko pritisnem na blazinice, ampak ni hudega. Kožo imam še vedno bolj nežno. Kot bi si vsak dan delala piling. Dlačice so začele poganjati. Vidi se že kje bom spet imela obrvi, tudi trepalnice že malce kukajo ven. Najraje bi dala nagrado štirim trepalnicam nad desnim očesom in desetim nad levem, ki so izdržale vseh 8 ciklov kemoterapije. Prav tako tistim desetim dlakam, ki so nekdaj bile obrvi. Puhek na glavi sem si obrila dobre 2 tedna nazaj, da bi začeli rast spet normalni lasje. Še zdaj so bolj mehki, pač niso še “tapravi”, ampak so temni in jih ne bom več brila.  Koncentracija je še vedno slabša kot je bila, prav tako kratkoročni spomin. V sekundi lahko pozabim kar sem razmišljala. Ampak to mine. Je že veliko boljše, kot je bilo.

Pri rekreaciji sem še naprej bolj lene sorte. Dragi me je sicer spravil v tem času na Bohor, prehodila sva tudi pri nas en hrib, celo kupila sva si nove superge, da bova tekla – in tudi sva nekajkrat, ampak naju je kmalu minila volja. No, mene volja, njemu pa kronično primanjkuje časa. Malo sem tudi delala cardio vaje in raztezne vaje, predvsem pa zadosti gibam, ko tečem za svojo hčerko. :) Jem normalno. Prehranske dodatke, ki jih imam ne jemljem redno. Izogibam se belem sladkorju, pšenici (čeprav ne uspem vedno), manj solim, še vedno ne jem mesa in mlečne izdelke sem zmanjšala na minimum. Trudim se jesti kozji sir, ampak mi ne gre. Tega okusa enostavno ne prebavljam.

Toliko o tem zdaj. Se bom javljala iz bolnišnice kolikor bom le lahko. Operacija ne bo lahka. Trajala bo okoli 4 ure, kar je sicer pol manj kot če bi se odločila za operacijo z lastnim tkivom (za katero tako ali tako nisem imela dovolj “materiala”). Vseeno upam, da kmalu pridem k sebi. Da bo uspešno in da moje telo ne bo zavrnilo implantov. Notri bom ostala 5-10 dni. Odvisno koliko drena bo teklo iz rane.  Samo, da bo mimo in da bom za čas morja že pripravljena, da bom lahko uživala z meni ljubimi v vonju borovcev.

Imejte se radi in uživajte v sončku <3

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark