Arhiv za Maj, 2014

Bulica št. 3


h1 21.05.2014

Prejšnji teden sem pod bradavičko začutila bulico. Takoj sem zavila z očmi in si mislila, »whatever, ne da se mi več«.  Nisem delala neke prevelike panike, sem pa pokazala bulico sestrični in mojem dragem. Sestrična je takoj, še preden je sploh potipala, skoraj da zavpila: NI BULA!! In še ene par krat ponovila. Ne vem, koga je želela prepričati. Sebe ali mene. :/ Ko je potipala, jo je seveda začutila in samo rekla, da bo vse ok. Mora biti. Moj dragi je sprva rekel, da si naj ne predstavljam bulic in da v dojkah tako ali tako nimam več tkiva in ko je v polmraku iskal mojo bulico, mi je šlo na smeh, ker me je spraševal:« Tole«? Ja, kako naj jst vem, če pa mojih dojk sploh ne občutim in nisem takrat imela pojma, kaj in kje je tipal. No, seveda jo je našel tudi on. Kot sem rekla, neke hude panike nisem delala, tako da sem šele v petek poklicala svojega kirurga, ampak ga žal ni bilo v službi. Sem si rekla, da bom pa v ponedeljek poskusila srečo.

Še enkrat bom pohvalila cel onkološki inštitut, saj so po tem, ko so par krat prevezali linijo po celem onkološkem, le našli mojega kirurga in priznam, da sem si pošteno oddahnila, ko sem končno zaslišala njegov glas. Takoj mi je rekel, da verjetno, da ni nič hudega in da je samo kakšen procent, da bi bula bila rakava, da se naj pa vseeno pridem pokazat. Povedala sem mu, da imam v sredo (danes torej), tako ali tako polnjenje in ga vprašala, če lahko takrat. Povedal je, da ima cel dan operacije, da pa si bo vzel čas, ko bo med operacijama.

No, danes sem potem že na vse zgodaj odšla v Ljubljano. Ker sem imela polnjenja ekspandra naročeno malo pred deveto uro, sem prvo odšla v UKC, na oddelek za plastično kirurgijo. Čakala sem dolgo. Okoli eno uro. Ko je prišla moja kirurginja, sem ji povedala za bulo. Poiskala jo je in pretipala, ter rekla, da ne bo polnila, ker je ravno na mestu vboda, kjer se ekspandri polnijo. Naj povem,  da je rakave bule dobro čim manj zbadati, da se rakave celice ne raznašajo okoli. Najprej je rekla, da je verjetno to ravno mesto, kjer je skupaj zašila mišico, potem pa se je spomnila, da je bila pri meni, zaradi drugačnega reza, mišica zašita drugje. Tisti zaskrbljeni pogled mi ni bil prav nič všeč. To je tisti pogled, v katerem vidiš, da se človeku zasmiliš. Rekla mi je še, da lahko pridem kasneje nazaj na polnjenje, če bo vse v redu, da lahko pa tudi naslednjo sredo.

Ko sem prišla ven, sem bila nekako šokirana… Prej se mi je nekako zdelo, da bo vse ok…potem pa sem kar malo podvomila. Odšla sem na onkološki inštitut v ambulanto 12, do medicinske sestre in jo prosila, da pokliče mojega kirurga, kakor sva se dogovorila. Povedala mi je, da je rekel, da pride čez pol ure, saj je bil ravno med operacijo.

Odpisala sem mojem dragem in ko je še on bil zaskrbljen, so se mi v očeh nabrale solze. Seveda, sem si mislila… Zakaj bi zdaj, ko je moje življenje lepo kot še nikoli, sreča trajala, če pa imam lahko še naprej dramo? Prosila sem ga, da pustiva to temo, ter odšla na wc, da si obrišem solze. Ko sem prišla nazaj v čakalnico, je že prišel moj kirurg. Odšla sva v ambulanto, kjer je pretipal mojo bulo. Rekel je, da je velikosti 0.5×1.0cm, ampak da verjame, da ni nič hudega. Da je krivo ali zbadanje pri polnjenju ekspandra ali pa je ostala kakšna brazgotina od operacije. Da je zelo malo šans, da bi bil zopet rak, sploh ker je bula v zdravi (nekad bila) dojki. Povedal je še, da je mišico zelo dobro postrgal in mi še medicinsko razložil, kakšni so sloji v dojki. Predlagal je, da bulo opazujem in vidiva čez kakšen mesec, kakšna je. Potem pa me je pogledal in rekel: »Naročim raje ultrazvok?«. Ja, prosim, sem mu rekla… Spet mu lahko rečem – en velik hvala!! Takoj je odšel do medicinske sestre, da napiše napotnico in rekel, da bom tako mirna jaz in on.

Preden sem odšla na UZ (ultrazvok), sem odšla še pred OI, kjer me je čakala ena od znank, ki mi je potem delala družbo in na OI in kasneje na UKC. Hvala, Karla, res je pomagal najin čvek, da nisem toliko mislila na to kar me čaka! Čeprav sem si želela, da ne bi bilo stresno, si nisem mogla pomagati… enostavno se misel zasidra v glavo in ne da miru.

Po kakšni uri čakanja, sem prišla na vrsto. Zdravnica je pogledala moje dojke in prvo me je vprašala, če sem imela tudi naravne tako velike. J Meni se drugače sploh ne zdijo velike in imam mislim da najmanjše od vseh, ki so šle skozi isti postopek kot jaz. J Dojke bodo takšne kot so bile. No, kot so bile med dojenjem. J

Bula na UZ ni bila vidna, kar pomeni, da je bula samo nekakšno tkivo in ni videti, da bi bile na kakršenkoli način spremenjene celice. Kako sem si oddahnila. Uh…

Ker sem bila ravno na UZ, kamor ni lahko prit, sem prosila zdravnico, da pogleda še neko minimalno bulico, ki se mi je naredila na roki, ampak je tudi ta bila ok. Menda se rade takšne bulice naredijo v kitah.

Tako, ker je bilo vse v redu, sva odšli nazaj v UKC na zadnje polnjenje ekspandra. Z zdravnico sva se dogovorili, da bi bila operacija, kjer bi zamenjali ekspander s silikonom nekje v sredini septembra. Da naj pokličem v začetku avgusta in povem, kdaj bi mi najbolj ustrezalo. Izmerila je še veličino in po katalogu izbrala silikonske vložke.

Prijateljica je potem odšla domov, jaz pa sem odšla nazaj na OI do moje nutricistke, vmes pa še srečala mojo bivšo cimro, katero sem tako ali tako imela namen poklicati. Lepo smo poklepetale, sama pa sem pojedla 2 sendviča. Cimri sem rekla, da je možno, da imam problem s ščitnico in takoj se je javila, da gremo k njej v ambulanto, da mi bo naredila UZ ščitnice. Tudi ta je bil v redu. J (Danes sem imela dan UZ-jev). J

Potem sem odšla v plesno šolo Bolero, saj s puncami in Europo donno pripravljamo projekt, ki zajema tudi plesno koreografijo, ki smo se jo danes učile. Moram priznati, da so vse punce tako zelo čudovite. <3 in prav vse skupaj nas veže enaka ali zelo podobna situacija.

Potem sem hitela domov, da sem še vsaj eno urico z mojo preljubo, preden jo dam spat. Največja sreča je, ko te otrok vidi in se te tako iskreno razveseli, zakliče mamiiiiiiii in objame. <3

Kako zelo si želim, da bi ta sreča trajala in trajala… <3

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Tretje polnjenje ekspandrov


h1 8.05.2014

Včeraj sem bila, po treh tednih, ponovno na polnjenju mojih ekspandrov. Naročena sem bila že 8:45. Tokrat sem prvič čakala, da sem prišla na vrsto, ampak ne več kot pol ure.

Ker smo nekaj dni nazaj rezervirali morje, prvega od upam da dveh dopustov to poletje, sem takoj , ko sem prišla v ambulantno sobo, pogumno rekla plastični kirurginji, da dejmo pa danes napolniti s 60ml fiziološke raztopine, da bo do morja, ko imam sicer še eno polnjenje, že nekako izgledalo. :)

Kirurginja je bila seveda takoj za in rekla: »seveda, kaj bi to kar naprej pikali, dejmo raje več naenkrat.« Vprašala me je še, če sem vzela zjutraj kakšen naklofen, pa sem ji odvrnila, da nisem, saj ga tudi prejšnjič nisem in ni bilo nobenih bolečin. Tablet, protibolečinskih in takšnih, ki so proti slabosti, sem v zadnje pol leta pojedla toliko, da raje potrpim tudi bolečino in pustim svojemu želodcu, da zopet malo »zadiha« in pride k sebi. Kasneje, v čakalnici, sem celo poslušala neke ljudi, ki so se pogovarjali, da je nekomu naklofen uničil želodec – popolnoma verjamem, če ga je jemal predolgo in prepogosto.

»Zbodla bom«, je rekla kirurginja, ko je z magnetkom našla vbodno mesto na levi dojki. Kul, sem si mislila, tako ali tako ne bom čutila…. Seveda sva se zagovorili in ko je stegnila roko po novo brizgalko dvajsetih mililitrov, jo je medicinska sestra opozorila, da je že vbrizgala 3. :) »Lahko pa dava še eno«, mi reče… Ah, ne. Pretiravali pa ne bomo. »60 bo dovolj za en dan«, sem rekla. Vbod v desni dojki sem nato, še sama presenečena, začutila. Sicer ne kot vbod kože, ampak kot bi zadela živec. Tak bolj omrtvičen živec. Ni bolelo, samo čutila sem malce bolj neprijeten pritisk. Veselo sem ji povedala, da skoraj da ne morem verjeti, da sem nekaj malega občutila, pa mi je rekla, da je bilo tkivo tako postrgano iz mojih dojk, da so šli tudi živci v maloro, ampak da ni nujno, da se ne bodo obnovili. Je pa res hecen občutek. Primerjam ga lahko z občutkom dlesni, po tem ko jih omrtvičijo, da izpulijo zob. Veš da so tam, lahko pa zarineš notri noht in ne bo bolelo. No, približno takšen občutek je. Še par posebnosti je. Prvo je odkrila moja sotrpinka Barbara, s katero sva bili operirani v razmiku enega dneva. In sicer, ko spijeva mrzlo pijačo, občutiva mrzlo tudi v dojkah. Jaz sem to občutila kasneje. In pa še vročina. Ta fiziološka se včasih notri zelo segreje in dojke skoraj da ne gorijo. :) No, ni tako hudo, samo vroče so. Če imam na sebi recimo neko različico ahh bra-ja in še dve majici po vrhu, ter sem pod kovtrom, bodo postale vroče. Tako da jih je potrebno malo »prezračiti«, da spet pridejo na normalno temperaturo. Ampak to sem bolj opažala pred časom. Zdaj vedno manj.

No, ko je kirurginja napolnila še desno dojko, mi je rekla, da se usedem. Nekaj časa je gledala moje dojke, jaz pa sem jo vprašala… »Kako veliko je zdaj to«? (Vključno z zadnjim polnjenjem je bilo notri 200ml). Pa je bila malo zamišljena in mi potem rekla, da se ji pa zdijo malo velike za 200ml in če nismo slučajno pozabili vpisati kakšno polnjenje. Seveda nismo pozabili. Mišico zgoraj, tisto ki pokrije dojke, imam zgleda še iz časa atletike veliko. Če bi bila dec in če bi izgubila trebuh, bi imela ekstra hudo postavo. :D Poskusila je in rekla, da je zgleda res mišica tista, ki naredi dojko toliko večjo. Rekla je, da je velikost zdaj že zelo dober B, tako da sem se odločila, da do 300 sigurno ne bom šla. Mogoče še 40 ali 60, mogoče pa celo nič več. Bom videla kaj se bom odločila v naslednjih dveh tednih.

Drugače pa res izgledajo hecno. Prijateljica, oz. bivša cimra, ki opravlja zdaj specializacijo na Kliničnem, s katero sva odšle po polnjenju na kavo, se je hecala, da izgleda kot da imam dve odrezani žogici namesto dojk in da so po balkanski estetiki, kjer je moderno, da se čim bolj vidi, da so umetne, čist hude. :) Pri nas raje vstavljamo kapljičaste vsadke silikonov, ki izgledajo bolj naravno. Za takšne sem se odločila tudi sama.

Ko sem kirurginji potarnala, da kako to stojijo, da prej so pa drugače, mi je odvrnila, da ta oblika nima veze z obliko, ki bo nastala po vstavitvi silikonskih vsadkov. Prijela je moje dojke in ju postavila bolj skupaj, ter rekla, da to zdaj so samo proteze, ki raztegnejo kožo in naredijo prostor pod mišico. Kasneje bosta dojki bolj skupaj in tudi malo višje. Včasih sem imela dojke visoko, zato mi je to, da so zdaj nižje, res čudno. Kirurginja mi je še pripomnila, da to kakršne sem imela, da tega ne bo več. Z drugimi besedami – pozabi, kaj je bilo. J Mi je pa povedala, oz. pokazala majhne črtice, oz. malce nagubano kožo, ki je v bistvu posledica napetosti na notranji strani dojk in rekla, da tega pa mogoče ne bo mogla popraviti, saj zaradi tega, ker sem suhica, nimam nič masti. Ampak sama tega niti ne opazim. Mi je pa še rekla, da ne načeloma lahko vbrizga notri nekaj maščevja iz trebuha. To bi bilo sicer super – če bi me dejansko motilo…tako pa po zadnji operaciji, upam, da bom zaključila z vsem skupaj.

Ne vem, če se spomnite, ampak pri prvi operaciji, ko smo odstranili tumor, sem prosila svojega kirurga, da če že reže, da naj odstrani še eno lepotno piko, ki sem jo imela na dojkah in me je motila. Tam je sedaj brazgotina in vidijo se 4 črtice od šivov in to mojo lepotno kirurginjo strašansko moti. :) Jaz, po drugi strani, ob 5 cm brazgotini na vsaki strani dojk, ki sega od bradavice in celo okoli polovice bradavice do konca navpično dol , tiste druge brazgotine, ki je je vsega skupaj 1 cm, sploh ne opazim. In v bistvu mi je vseeno.

Končno sem vprašala kirurginjo, kako je s funkcionalnostjo rok in telesa po mastektomiji in vstavitvi silikona, kot me je vprašala ena od mojih bralk, pa sem žal pozabila do včeraj. Kirurginja mi je rekla, da načeloma se lahko počne vse, da 10% pa je treba imeti v glavi, da je potrebo malo bolj paziti.

Pogovarjali sva se še o drugi operaciji, kjer bi ekspandre zamenjali s silikoni. Vprašala me je, če bi žrtvovala poletje in bi me operirala avgusta, pa sem ji rekla, da raje ne, ker bi šli septembra še na morje. Tako da sva se dogovorili za oktober. Kasneje sem se spomnila, da je oktober mesec boja proti raku na dojkah in bo še nekaj dela takrat, tako da moram v bistvu še premisliti. Mogoče pa bi me operirala že julija… No, to je še v zraku.

Počutje je drugače ok. Danes malce boli, ampak niti približno ne toliko, da bi morala vzeti kakšno tableto. Spim že dolgo časa na boku in tudi hčerko nosim okoli že z eno roko.

Za konec bi vas rada prosila, tiste, ki si lahko to privoščite, da pomagate majhnemu 4-letnemu fantku Reneju, ki mu bodo, če ne bodo starši zbrali dovolj denarja za operacijo v ZDA, odrezali nogico. Že sama misel je tako zelo žalostna. Tukaj je Renejeva zgodba: http://www.helprene.com/ Na povezavi je napisana tudi številka TTR, kamor se lahko denar nakaže.

Lep dan vsem skupaj. :)

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark