Arhiv za Junij, 2014

Pregled na onkološkem inštitutu


h1 11.06.2014

Včeraj, 10.6.2014 sem bila naročena na redni pregled na Onkološkem inštitutu. Pregledi so od začetka na tri mesece, kasneje na pol leta in na koncu v razmiku enega leta. Nazadnje so bili izvidi v redu, le jetra sem imela kot da ga še prerada cuknem. :) Pač kemoterapija naredi svoje. Takrat mi je onkologinja naročila, da opravim ponovne teste, na katere se naročim pri osebnem zdravniku, kakšen mesec od tistega pregleda. Naročila sem sicer se, ampak na sam pregled pa popolnoma pozabila.

Sem pa vmes odšla do ginekologa, da je pogledal moje jajčnike na ultrazvoku. Od same novice o raku, sem na pregled odšla že dvakrat. Ker sem BRCA 1 (gen raka na dojkah in jajčnikih) pozitivna, se mi vseeno zdi ok, da večkrat preverim, če so jajčniki v redu. In so bili. :) Povprašala sem ga še, kako bi izgledalo, če ne bi bili v redu in mi je povedal, da bi bili povečani in menda bi se videle brazgotine.

Včeraj sem tako odšla na pregled. Ker je moj rak bil zelo agresiven in trojno negativen, so prva leta, mogoče tudi meseci tisti, ki so kritični, zato mi misel na sam pregled ni bila najbolj ljuba. Vseeno, kar se mora, ni težko.

Kot je že v navadi, sem odšla v laboratorij oddati kri. Zopet sem naletela na medicinsko sestro, ki je res super. No, saj so po večini vedno vsi zelo v redu. Povedala mi je, da imajo ogromno ljudi, ki hodijo leta na kontrole (kar pomeni, da še dolgo živijo) in mi nastavila roko, da sva udarili petko z namenom, da bo vse v redu. “Veliko ste že dali skozi”, mi je rekla… Pa nekako kar pozabim, kaj vse… šele ko mi kdo kaj takega reče, dobim cmok v grlu.

Potem sem poklicala prijatelja farmacevta, ki dela na onko, da se na hitro vidiva, pa mojo nutricistko, da dorečeva še par stvari, saj se poroči in ima še prej dekliščino najina najboljša prijateljica. Vseeno sem izkoristila njeno pisarno in na hitro skočila na tehtnico. Zredila sem se za dve kili. In bila presrečna zaradi tega. Izgledam sploh več ne suho, ampak zadnje čase sem veliko jedla, kile pa sploh niso nikamor šle. Držale so se tistih 52 kilogramov kot pijanec plota. Ker sem ob spoznanju, da imam raka v tistem mesecu shujšala na 49 kg, od normalnih 54, sem sedaj veliko bolj pozorna na to, da kile ne padajo.

No, potem pa je že prišla moja preljuba Marika. Vse najboljše za rojstni dan, draga moja. :* Celih 70 jih že šteješ, a čeprav jih kažeš 20 manj. <3

Odšle sva na čaj in kavico, potem pa pred ambulanto. Vmes je prišla na svojo tretjo kemoterapijo še moja cimra iz zadnje operacije. Barbara, tako čudovito izgledaš… Upam, da si v redu in slabosti niso prehude. :* Ko sva se pogovarjali v nama znanem jeziku (to je o injekcijah za višanje levkocitov, oddelkih na onko, kemo…), je njen mož začel zmajevati z glavo. “Vedve se pogovarjata o vsem tem, kot da gresta jutri v hribe”. :)

Po temeljitem čakanju, so me končno poklicali v ambulanto moje onkologinje. Takoj me je pohvalila, da izgledam dobro in da imam fajn goste lase. :) Pogledala je moje rezultate in mi povedala dobro novico, da je z menoj vse v redu – vsaj glede na rezultate. Še celo jetra so se že povrnila v normalno stanje. :) Pretipala je še moje bezgavke, ter me povprašala, če me kaj bolijo kosti. Povedala sem ji, da me večkrat zaboli levi kolk, ampak je rekla, da je to posledica kemoterapije in da je bolečina v kolkih po kemoterapiji prisotna pri veliko bolnikih.

“Naslednjič se vidiva čez 4 mesece. Zdaj pa uživajte v dopustu” je rekla. Oddahnila sem si in odracala domov. :)

Pred časom sem na spletu naletela na članek o socialnem življenju bolnikov z rakom. Nimam pojma kateri je bil, vendar je opisoval psihični udarec samega bolnika med kemo ali ob samem soočenju z boleznijo. Strah, kako gleda partner na bolnika pred in po kemoterapiji ali tudi ostali svojci, prijatelji, še dodatno obremeni bolnika.

Večina mojih bralcev ne pozna moje zgodbe, vas pa zelo zanima. :) Nikoli nisem pisala o tem, pa tudi ne bom, ker niti ni vredno besed, lahko pa vseeno povem, da sem bila sama od 7. meseca nosečnosti naprej. Ker sem trdila, da nobenega moškega zaradi slabih izkušenj tudi pogledam ne več, mi je kar nekaj prijateljic reklo, da naj le malo počakam in bo že prišel pravi.

In tako sem na rojstnem dnevu sina moje prijateljice spoznala svojega dragega… samo en mesec po operaciji raka in en mesec pred pričetkom zdravljenja s kemoterapijo. Niti pogledal ni čudno, ko sem mu povedala, da me čaka kemoterpija, kot da je to nekaj povsem normalnega. Le povabil me je da grem naslednji dan z njim na sejem alternative, da bi mogoče našla tudi kaj kar bi bilo dobro zame. Priznam, da celo noč nisem spala, saj sem imela cel kup mešanih občutkov. Tako sva začela prijateljevati in že kmalu mi je rekel, da bi bil rad del moje zgodbe… Da želi z mano na prvo kemoterapijo. In tako je bilo in to je on, ki mi stoji že od samega začetka ob strani in me ima rad. Nikoli me ni tretiral kot da sem bolna. Še ko sem bila brez las, me je ponosno objel in prijel za roko, kot da sem najlepše bitje daleč naokoli.

In to je to.. moje socialno življenje med zdravljenjem raka. Ljubezen. Hvala mojem dragem, da mi je daje toliko. <3 In hvala mojemu otroku, moji sreči, ljubezni in ponosu, da mi niti ne pusti, da bi imela čas razmišljati o čem slabem. :)

Drugače pa sem res super. Življenje je sedaj najlepše. Moj otrok je čudovit, dragi je zlat in že smo preživeli 9 prečudovitih dni na meni najlepšem kraju ob morju, tako da barvo že imam in tudi nakopala sem se. Sem nadoknadila, ko lani nisem mogla na morje zaradi raka. Trkam da tako lepo tudi ostane. :) Skoraj ne morem verjeti, da ni minilo niti tri mesece od mastektomije in niti 5 od zadnje kemoterapije.

Rada bi se še zahvalila Združenju ZPMS za povabilo na seminar, kjer bom imela predavanje, ter Europa Donni za povabilo pri njihovem projektu, ki ga pripravljamo za letošnji oktober, ko bo mesec boja proti raku na dojkah.

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark