Arhiv za Julij, 2014

Scintigafija skeleta ali scan kosti


h1 23.07.2014

Sobota, 19.7.2014

Priznam, da sem že skoraj da malo odmislila vse skupaj – moj žlebiček na glavi. Rezultatov krvi in rentgena glave do včeraj (petka, 18.7.) nisem dobila in sem si mislila, da če bi bilo kaj narobe, bi me tako ali tako že klicali. No, pa me je le presenetil klic prejšnji teden.

Vedela sem, da me kličejo iz onkološkega. Nastala sta tisti cmok v ustih in stisk pri srcu, otrpnila sem za trenutek in se javila. Na drugi strani je bila medicinska sestra, ki mi je razlagala, da kliče iz oddelka nuklearne medicine in čeprav rentgen glave ni bil tam, se sploh nisem spomnila, da sem naročena 31.7. na scan kosti. Sploh je nisem slišala kaj govori, samo vprašala sem jo, če je kaj narobe. Nasmejala se je in rekla, da sploh ne, samo da se je sprostil datum na scintigrafiji in da bi lahko prišla že v četrtek 17.7.2014. Globok vdih in moja potrditev ter še par globokih vdihov. Mislim, da sem pred tem za nekaj časa nehala dihati.

V sredo, 16.7.2014, je imela moja sončica 2 leti. Še tukaj bom povedala, kakšna sreča je moj otrok. Je moja ljubezen, moj največji in najlepši dosežek – pa sem diplomirala iz štroma, kar tudi ni ravno lahko. Želim ji samo najlepše in najboljše, da bo tako nasmejan, sproščen in srečen otrok še naprej. V sebi pa si neizmerno želim tudi, da bi jo gledala kako odrašča še dolga, dolga leta.

No, ampak ravno za njen rojstni dan sem zbolela. Dobro, da smo ga praznovali že za vikend. Poletna viroza, kakor pravi temu moja mati. Začele so me boleti mišice, vročina, slabost, glavobol, tresenje, pa čeprav sem bila pokrita z dvema dekama in kovtrom. Srčico sta popazila moja starša, moj dragi pa se je javil, da me naslednji dan pelje v LJ, da ne bom vozila v takem stanju. Farmacija je kljub vsemu čisto fajn zadeva in Lekadoli so poskrbeli, da sem vročino zbila, naslednji dan je je sicer še vseeno bilo malo, tako da sem bila za prevoz neizmerno hvaležna.

Kaj je scintigrafija? O tem si lahko preberete tukaj: http://www2.kclj.si/nuklearna/Diagnostika/scintigrafija_skeleta.htm

Medicinska sestra me je že po telefonu opozorila, da bi bilo tisti dan in noč dobro, da nisem poleg moje srčice, zato sva z dragim odšla kasneje prespat v naš skoraj že domek.

No, preiskava je potekala v redu. Zjutraj so mi aplicirali izotop v žilo. Pač neko radioaktivno zadevo, ki se menda nakopiči v obolelih kosteh ali nekaj takega. Preberete si lahko na povezavi zgoraj. Potem sem imela 3 ure časa. Doma sem si na tablico prenesla nekaj delov najljubše nadaljevanke in se že veselila, da se zleknem na stole v čakalnico in porinem slušalke v uho. Ampak na onko ni nikoli dolgčas in že ko sem prihajala iz kleti (kjer je nuklearni oddelek) v čakalnico, sem zagledala svojo sotrpinko, dobili sva se še z najino nutricistko, potem pa sem se javila še bivši cimri, ki je v času mojega “bivanja” na onko specializirala ravno na nuklearni medicini na OI, zdaj pa je na Kliničnem, tako da preden sem šla na snemanje skeleta, sem se dobila še z njo. In tako so tri ure minile kot bi mignil.

Scan skeleta ne traja 20 minut, kakor mi je bilo rečeno, ampak sem bila notri več kot eno uro. Malo je bilo moja napaka, ker sem se vmes nekaj popravila in je zameglilo sliko, tako da sva morala s tistim, ki to dela, popraviti in posneti še enkrat en del. Zraven tega, pa je ta zdravnik ali medicinski tehnik (nimam pojma, kaj je bil) želel še posebej posneti moj “žlebek” na glavi in vseh treh strani, da se bo za ziher videlo.

Po končanem scanu mi je rekel, da ne izgleda nič pretresljivega in če me slučajno boli zob? Prosim? Kakšen zob? Ne, ne boli me zob. :) Kasneje mi je pokazal fotke, ki sem jih seveda jaz kot jaz tudi poslikala in pokazal tudi črno piko na zobu. Ta menda kaže na vnetje. Zgleda bo treba k zobarju. :)

Če ne drugega, kdo se lahko pohvali s takim spektrom različnih fotk skeleta? :)

Nato sem odhitela na trolo in v center, kjer je bil moj dragi v pisarni in odhitela sva jest in domov. Vmes sem še poklicala mojo cimro in ta mi je povedala, da črne pike na zobih so velikokrat videna situacija. Da gre za vnetja, ki se jih ne čuti, ampak da tudi minejo. In da bi v primeru metastaz imela pikice na hrbtenici in v tistem predelu – da se tam naredijo največkrat. Na glavi je zgledalo vse ok, čeprav jaz itak vidim neke zadeve. Mi bodo pa sporočili, če bo kaj nujnega, celo zelo hitro, drugače po po standardni hitrosti. Moje scane mora preučiti prej zdravnih, specialist za to in podati mnenje.

Včeraj, v petek, pa so končno prišli tudi rezultati krvi in rendgena glave. Dobila sem pošto iz OI. Bilo je sporočilo mojega kirurga: “Z veseljem vam sporočam, da so tako tumorski markerji, kot tudi rendgen glave brez posebnosti.” :) Pošta iz OI me vedno nekako spravi v stres in čeprav mi je rekla moja bivša cimra, da imam zelo zdravo psiho, saj sama verjetno ne bi mogla to vse skupaj tako dobro prenesti, so se mi po prebrani pošti, še potem, ko sem odšla mojim doma povedati, da je vse ok, tresle roke. :)

Tako, zdaj počakam samo še na rezultate pri scanu kosti.

Ja, pa da ne pozabim. Več vas me je že vprašalo, kako je s plodnostjo po kemoterpiji. Zgleda, da pride nazaj po 4,5 mesecih, če vprašate moje jajčnike. Tistim, ki prejemajo biološka zdravila pa je utišano delovanje jajčnikov za dobo 5 let. Ne vem, kako je pri hormonskem zdravljenju… Otroke imate še vedno lahko, moja onkologinja je na začetku celo navijala, da bi jih kasneje še imela, celo ponudila mi je opcijo, da se jajčeca zamrznejo za primer, če ne bi prišla iz mene, kar se tudi dogaja. Sama sicer nisem izkoristila te možnosti, je pa možno.

Pa lep večer…lahko noč. :)

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Ponovno na onkološkem.


h1 6.07.2014

Pogrešam čas, ko je bilo življenje in živeti tako zelo samoumevno. Pred kakšnim mesecem sem na glavi začutila vdolbinico. Ne vem, če je danes kaj večja. Mogoče le malo širša. Dolga je kakšnih 5cm, široka in globoka pa kakšne pol centimetra. Opazovala sem jo in čakala, če bodo kakšne spremembe. V torek sem klicala svojo onkologinjo, saj ima ta dan ordinacijo, ampak je ni bilo. Menda pride šele sredi avgusta iz dopusta. Danes, v petek pa sem imela namen poklicati še svojega kirurga, ki ordinira ob petkih in poskusiti srečo, če pa mogoče on je na onkološkem.

Ker sicer živim popolnoma normalno življenje in imam sedaj še posebej pestre dneve, saj z dragim končujeva našo skupno “štalco” in vmes, ko naročujem kopalnico, se dogovarjam s keramičarjem in naročujem pult, imam v mislih kaj je potrebno še narediti naslednje dni, zraven pa je akcija še s hčerko, ki je rano v letih, ko jo vse zanima… Želim reči, da je življenje zdaj tako lepo, da nočem niti ne želim več dodatne drame. Počutim se odlično, sem polna energije, nimam nobenih simtomov, da bi karkoli bilo narobe.

Ampak zgleda drama mora biti. Zjutraj me je poklicala prijateljica iz LJ, da je z možem na poti v Zagreb in da se dajmo dobit na kavi. Pokazala sem ji svojo vdolbinico na glavi in takoj mi je rekla, da naj ukrepam. Prav ustrašila sem se, priznam. Takoj sem klicala svojega kirurga in ko sem ga končno dobila na telefon, me je začel pomirjati, da sigurno ni nič takega, da sam še ni slišal za tak primer, da pa se naj pridem pokazat naslednji teden, da pogleda.

No, dragi mi je rekel, da naj malo poguglam in čeprav prejšnjič nisem našla nič, mi je pa danes na besedi “skull spreading”, takoj vrglo ven naslednji strokovni članek z naslovom: “Metastatic skull tumor”, v prevodu metastatski tumor lobanje. Prebrala sem, da je v 55% posledica raka na dojkah ter da je možno, da je bolnik brez simptomov. Narisane so tudi skice, kako izgleda in ena izmed opcij je tudi ta:

Fajn. :/ Piše še, da je čas, ki so ga bolniki preživeli od treh do 70 mesecev (preizkavo so delali na 175 bolnikih s tem rakom). Tukaj se ne govori več o možnostih preživetja. Samo koliko časa ti še preostane.

Ko sem prebrala TA ČLANEK, me je seveda mahnilo po glavi. Spet sem poklicala kirurga in mu povedala kaj sem prebrala in mu rekla, da pridem čez eno uro v njegovo ambulanto. Sicer mi je rekel, da če bi res bil ta rak, da potem je tako ali tako vseeno, če z zdravljenjem začnemo danes ali čez en mesec. :/

Tako sem letela v petek ob enih v Ljubljano na Onkološki inštitut. Nekako sem se že pomirila do takrat, sploh ker mi je družbo delala medicinska sestra, ki dela v njegovi ordinaciji. Pred mano je bila še ena gospa. No, gospa. Verjetno nima niti 40 let. Kakšnih 35 let. Iz ordinacije je prišla resna – kasneje, ko sem odšla potrditi kartico, pa sem jo videla, kako je hlipala in se stiskala k svojem partnerju. Očitno je izvedala, da jo čaka pot onkološkuh bolnikov. :/ Kar zaželela sem si, da bi jo odšla objet in ji rečt, da bo vse ok. Mah…

No, kirurg je po tem, ko je potipal mojo vdolbinico, rekel, da imam to sigurno tam že od nekdaj, ampak da sem našla šele sedaj. Ampak meni je to hecno, ker stvar res ni majhna in na telesu najdem še najmanjši mozolj preden sploh upa pokukati na plano. No, povedal je, da s tumorji na lobanji in v možganih res nima veliko izkušenj, zato me je dal na preiskave, da bova po njegovo spet, mirna jaz in s tem tudi on. “Kako ti naj drugače dokažem, da nimaš prav”, mi je rekel. :) “Kako bilokateri ženski dokazati to, brez, da ji daš dokaz”? :D Ah, dedci. :) )

No, Tako je napisal napotnico za rentgen glave, ki sem ga opravila že danes ter odvzem krvi, ki sem ga tudi že imela danes. naročil je teste tumorskih markerjev, v ponedeljek pa dobim datum še za scan skeleta, saj sem bila danes prepozna, ker delajo le do dveh. Kri sem tako oddala, potem pa odšla na rentgen. Ker jaz kot jaz ne morem biti tiho, sem bogemu revežu, ki je rentgen opravljal, postavila 100 in eno vprašanje. Vedel ni pa nič. Tako mi je rekel, da bom vse odgovore dobila, ko bo zdravnik dobil moje slike v vpogled. Brazda se je na bočni sliki sicer videla na frontalni pa ne. Ker moram imeti vse dokumentirano, sem poslikala tudi slike, ki so nastale. Fotke so tako super, da sem že rekla, da bo ena pristala na moji profilni sliki na Facebooku. :)

Nič, to je to. Psihično zelo, zelo naporen dan. V ponedeljek izvem, kdaj imam scan sceleta in ker po le-tem sevaš še 6 ur, ne bom smela toliko časa biti v bližini hčerke. Tako se bomo toliko več časa stiskali prej. <3

Sošolka mi je prej napisala, da ne bere več mojih blogov, ker jo preveč stiska za vsako. Pa ni moj namen, da koga stiska, samo da veste, kaj se dogaja z mano. Da se takrat, ko se vidimo, lahko pogovarjamo tudi še o čem drugem, ne samo o raku. Hvala vsem, ki mi stojite ob strani in prosim, držite pesti, da gre za lažen preplah. Kar naj mi moj kirurg dokaže, da sem se motila. Tokrat mi je vseeno tudi za moški ego. :P

Drugače pa sem sedaj že drugič naletela, da mi je onkološki bolnik rekel, da sploh ne ve, kako naprej, da nič ne izve, da nima koga vprašati, zato sem še toliko bolj hvaležna moji ekipi, ki me sicer imajo že verjetno poln kufer, ampak še vedno pa jim uspe, da me pomirijo. Hvaležna sem, da jih lahko pokličem in da imam koga poklicati. Hvala.

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark