Arhiv za Oktober, 2014

Bula na jajčniku


h1 29.10.2014

Zapis iz 24.10.2014

BRCA je okvarjen gen raka na dojkah in jajčnikih. Ok, dojke so šle stran, vsaj večino celic. Čaka me še operacija jajčnikov. Odstranitev. Za raka na jajčnikih velja, da je redek v mlajšem obdobju, zato če damo (dajo) na tehtnico odstranitev jajčnikov pred štiridesetim letom in posledice tega (zgodnja osteoporoza, kardiovaskularne bolezni, zgodnja mena…), glede na možnost raka na jajčnikih, se bodo odločili, da je jačnike bolj smiselno odstraniti okoli 40. leta.

Kaj pa če? Kaj pa če pride do raka prej?

Ta mesec mi je mislim da tretjič v življenju zaostajala menstruacija. Ja, je možno, da gre še vedno za posledico kemoterapije. Ampak ne pri meni. Meni nikoli ne zamuja. Ko sem s tresočimi rokami naredila test za nosečnost in je pokazal negativno, olajšano zavzdihnila in skočila v zrak od olajšanje, me je kasneje takoj prešinilo. Kaj za vraga se pa potem dogaja z menoj?

Takoj sem poklicala svojega ginekologa in prosila medicinsko sestro, naj me nujno naroči čimprejna pregled. No, datum je bil 3 dni kasneje.

Najprej sem odšla pozdravit medicinsko sestro, ki je prijazno ob modelih silikonski dojk, prepojenih s tumorji in testisi, prav tako s tumorjem, opozarjala mimoidoče in jih ozaveščala o tej zahrbtni bolezni, kasneje pa sem odšla na dogovorjeni pregled.

Napravil mi je ultrazvok. Ne maram tišine, ko enostavno veš, da nekaj ni ok. Uh, kako zelo jo ne maram. Kar razjokala bi se zdaj, ta trenutek, ko samo pomislim…tako zelo jo ne maram. Pokazala se je velika gmota. Šlo naj bi za 4 cm premera veliko cisto na jajčniku. 4 cm?!  »Rak je, ne? Spet je rak. Je tako?« »Jaz bi rekel, da gre za vodno cisto«. »Ne, ne…enkrat ste že dejali tako. Napišite mi napotnico pod nujno. Grem kar takoj na onkološki inštitut«. Seveda jo je napisal, zraven pa dejal, da mi bodo verjetno prej odstranili jajčnike, če se bodo še naprej delale ciste. Po glavi se mi je podilo…ma kakšne ciste, saj jih v življenju nisem imela. Vsaj da bi vedela, ne.

Usedla sem se v avto in peljala proti Ljubljani. Imela sem napotnico. Bil je petek, vedela sem da dela moj kirurg. Če ga ne bom dobila na telefon, se bom pa kar oglasila pri njemu. Me bo že znal napotiti naprej. No, na telefon ga nikakor nisem mogla priklicati. Ali je zvonilo v prazno ali pa je bilo zasedeno. Poskusila sem srečo še na oddelku, kjer je zaposlena moja onkologinja in po menda 15ih klicih mi jo je uspelo priklicati.

Vezali so me v pisarno, v kateri naj bi bila. Oglasila se je neznana ženska in želela vedeti moje ime. Predstavila sem se in povedala, da sem pacientka moje onkologinje. Onkologinja se je takoj oglasila. »Pozdravljena, gospodična Molan. Kaj bo dobrega«? Ne vem zakaj, ampak moja onkologinja si je med vsemi pacienti, ki jih ima, zapomnila, kdo sem. Prav tako moj kirurg onkolog. Se spomnim, ko sem ga enkrat na začetku zdravljenja klicala. Pa sem se najprej predstavila in nerodno nadaljevala, da ne vem, če se me spomni…, pa mi je kar takoj odvrnil: »Ja, kako ne, saj berem tvoj blog!«. Moj kirurg še zdaj ne ve ali bi me tikal ali vikal. :) Se mi zdi zanimivo, da me pa moj ginekolog prav vedno vpraša, ko pridem v ordinacijo: »Kako se pišete«? Mja, saj razumem. K njemu sem začela prihajat kot noseča dolgolasa blondinka, nadaljevala kot rakava dolgolasa blondinka, potem kot plešasta, pa z dojkami, pa brez dojk, pa z ekspandri, pa zdaj kratkolasa rjavolaska s silikoni. Vsekakor se moja podoba zelo spreminja.

No, onkologinji sem povedala, da ni prav nič dobrega. Da je moj ginekolog odkril bulo na jajčniku, veliko 4 centimetre in da sem že na poti na Onkološki inštitut. »Ja, danes vas pa res ne bo nihče pregledal. Saj je vendar petek popoldan.« “Jaz vseeno pridem. Se bom boljše počutila”, sem ji odvrnila. “Nekoga bom že našla”, sem ji rekla. »Lahko pa da ste noseči…«. »Ne, nisem noseča. Sem naredila test in menstruacije nimam, ker imam cisto na jajčniku«. »Dajte mi vašo št. mobitela, vas bom poklicala nazaj«. In res, par minut kasneje me je poklicala, da se je dogovorila z ginekološko ambulanto na OI, da me sprejmejo. Povedala mi je še v katero stavbo naj grem in na kateri oddelek.

Ko sem prišla pred ordinacijo, sem najprej čakala dobre pol ure, da me je zdravnica sprejela. Najprej je pogledala mojo napotnico in takoj rekla, da to pa ni za pod nujno. Sem ji na hitro razložila, da sem BRCA pozitivna, po raku na dojki in da se ne grem več igre, kjer so moje bule 100% vodne ciste. Moj ginekolog je super, ampak želim še eno mnenje. Predvsem tako, ki bo podano na OI. In to čimprej.

No, ni bila najbolj navdušena in med pregledom mi je večkrat rekla, da se naj uležem in predvsem, naj jo ne sprašujem, da bo lahko v miru opravila svoje delo. Mja… prav nič nisem bila dobre volje in sem ena tistih, ki želi odgovore takoj. Zdravnica je odkrila ne samo eno, temveč dve buli. Vsako na enem jjčniku. Ena je premera 3,5 cm, druga pa 1.5 cm. Zdi se ji, da gre za vodno cisto, ker gre za lepo oblikovan rob, vsebina je črna. Zagotovo pa ne more trditi. »Kaj pa če ste noseči«? “Kristus, kaj res? Ne, nisem noseča, sem naredila test”. -.- No, pojdite v laboratorij, kjer boste dali kri, da vam preverimo tumorski marker za jajčnike in za nosečnost. Odvrnila sem ji, da sem imela 2 tedna nazaj redni pregled na onko, kjer so mi preverili tumorske markerje. Preverila je v bazi in mi povedala, da markerji za jajčnike (menda sta dva) niso bili preverjeni. OMB, zakaj se ne preverjajo tumorski markerji pri bolnicah z BRCA? No, o tem se bom še pogovorila s svojo onkologinjo.

Zdravnici sem še rekla, da bi rada dala jajčnike stran že zdaj, pa mi je odvrnila, da bodo moje težave tako večje kot moj rak in kemoterapije skupaj. Hm…resno?

Vprašala sem jo še, kako je s tumorski markerji. Češ da sem imela negativnega, ko sem imela v sebi raka.«Ja, ni siguren«. Tudi če gre za raka, ni nujno, da bo pozitiven. »Super. Kako naj potem jaz mirno spim«? »Pri vaši bolezni…«… »Ja, vem, težko«…sem ji odgovorila. »Ja, še ene 5 let«, mi reče… Pa sem ji odgovorila: »Moj rak je bil trojno negativen…torej samo dve leti…« Samo povesila je oči… »Sama sreča, a ne«? sem cinično pripomnila… Pa ni imela več besed. :/ Rekla mi je, da bo rezultate poslala v ponedeljek, sestra, kateri sem se vmes že ene 100krat zasmilila, pa me je hitro vprašala, če bi raje, da jih kar pokličem in mi dala njihovo cifro. V primeru, če bodo markerji negativni, bom imela naslednji pregled čez tri mesece, cista bo pa že menda počila. In ena in druga. Če bodo pozitivni sem ga pa tako… Dejmo vseeno držati pesti, da bo vse v redu.

Dodajam tekst (29.10.2014):

V ponedeljek sem klicala na telefonsko številko ginekološkega oddelka na OI. Povedali so mi, da je vse v redu!! :) Da so tumorski markerji vsi v mejah normale. Niso povišani. Ker so na žalost le 25% zanesljivi bom pred naslednjim pregledom na OI, ki bo decembra, odšla še na plačljiv UZ k nekomu, ki obvlada diagnostiko. To bo verjetno v Lj. Hvala vsem za lepe želje, dobre misli in nasploh za vso podporo. Drame je veliko, nekaterim je težko brati, še težje jo je doživljati. Vse gre, dokler so rezultati dobri. :) Pa naj ostanejo takšni še naprej. :)

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Stanje po menjavi ekspandrov s silikonskimi vsadki


h1 10.10.2014

Po operaciji smo zgleda vse bolnice v sobi staknile neko virozo. Ena je zbolela že takoj po operaciji, nama s prijateljico, ki je ležala na sosednji postelji, pa se je vrtelo še dober teden po prihodu domov. Ko sem odšla na previjanje rane, oz. odstanitev steri-stripov, ki se v kirurgii uporabljajo za lepljenje kože, da se na njej ne pozna šivov, pod njo, pa je tkivo zašito z nitko, sem srečala še 4. punco, ki je bila z nami v sobi. Povedala je, da je 5. dan po operaciji izgubila zavest. Padla skupaj. Drugače pa se sedaj počutim v redu. Včeraj sem odstranila še zadnje steri-stripe, še vedno nosim tesni športni modrček, da tišči prsi skupaj. Da se “uležejo”. :)

Vseeno mislim, da ima moje telo dovolj. Da sem ga v tem letu dodobra zdelala. V enem letu so za mano 3 operacije s splošno anastezijo, ki so trajale 3, 4 in 2 uri. Vmes je bilo 8 kemoterapij na dva tedna. Kemoterapije se ponavadi dobivajo v razmiku treh tednov. Citostatiki delujejo načeloma v polnem šusu 2 tedna, tretji teden je rezerviran, da pride telo k sebi, da se sestavi. Sama sem izbrala terapijo na dva tedna, zraven so mi pripadale injekcije za višanje levkocitov, da ne pride do kolapsa telesa, oz. prevelikega znižanja levkociov. Moje telo je bilo močno, mogoče bi zdržalo tudi brez teh injekcij, sem pa vseeno hvaležna, da so mi jih predpisali. Ena namreč stane okoli 1000€. Vmes je bilo še en kup stresov z bulicami, ki so se izkazale za nenevarne, pa vdolbinica v lobanji, zaradi katere sem imela scintigrafijo skeleta, kar pomeni, da so mi vbrizgali neko nuklearno snov, za katero je pisalo, da pač ni nedolžne narave. 2krat so mi v pazdušne bezgavke vbrizgali zopet neko nuklearno raztopino in odstanili pri prvi operaciji eno varovalno bezgavko, med mastektomijo pa zopet brizganje te snovi in znova odstranitev ene bezgavke na vsaki strani. Vmes je bilo še kup ultrazvokov in punkcij. Enkrat, ko se je zdela onkologinji povečana bezgavka na vratu, ni citologinja dobila nič tkiva, ker je iskala bezgavko na slepo, ne pod UZ in tako po nesreči zadela živec. Vmes je bilo še nekaj “lušnih” prigod. Pri prvi operaciji, ko mi niso vstavili drena, se mi je rana zagnojila, zato je bilo potrebno znova odpreti brazgotino (brez anastezije), pa pri zadnji operaciji, so mi dren v levi roki nerodno zašili blizu živca in je bila bolečina večkrat neznosna. Eno jutro sem se celo zbudila v krvi, ker je dren očitno spuščal. Male radosti. :) Tukaj je seveda tudi psihični napor, ki se pojavi globoko v meni, preden grem na redni pregled, kjer nekako izveš ali boš še živel ali ne. So se pojavili sekundarni tumorji (metastaze) ali ne? Tako bo še nekaj časa, dokler ne pridem skozi kritično obdobje.

In takšen pregled me je čakal v torek, 2 dni nazaj. Zavestno sem vedno močna, ampak tisti, ki me poznajo, jim je že jasno, da me nekje notri kljuva, pa če to priznam ali ne. :) Zopet sem dala kri in potem je sledilo čakanje. Ko sem vstopila v ordinacijo moje onkologinje, sem zagledala na njenem ekranu mojo statistiko. Komaj sem ji dala roko, da sva se pozdravili, je že planilo iz mene. “Kaj so te rdeče cifre”? Kakšne rdeče cifre, me je vprašala. Saj je vse v redu. :) No, malo premalo beljakovin imate, ampak to ni bistveno. (Ko sva kasneje z Natašo, ki je imela isti dan pregled kot jaz, na zadnjem obisku UKC-ja, pa sva ležali na sosednjih posteljah, odšle na kosilo v Shambalo (njami), sem takoj naročila riž z jajcem in zelenjavo. Izvoli beljakovine, drago telo). “Pa shujšali ste, kajne”? Aja? No, mogoče kakšno kilo… “Pojdite se stehtat”, me je poslala na drugi konec ordinacije, kjer je stala tehtnica. Pokazala je 54,6kg. “Drekca”, sem ji rekla, “nič nisem shujšala”. :)   Vprašala me je standardna vprašanja o tem, če me kaj boli hrbtenica, kosti na splošno in mi pretipala bezgavke. Z mojo onkologinjo vedno padem v debato in tako sva pogledali fotke naših projetov z Martino Zaletel in Donno Europo. Vprašala me je, če poznam punci, ki sta bili tisti dan na Dobro jutro. Ena od njiju se je odločila zavrniti dopolnilna zdravljenja. Onkologinja mi je rekla, da se je med zdravniki takoj izvedelo, kaj se je dogajalo na Dobro jutro in da bi bilo treba ozavestiti bolnice, naj se ne izogibajo sistemskega zdravljenja.

Pa smo zopet tam. Slišala sem še kar nekaj kritik, kako nekdo, ki zavrne kemoterapijo ni primeren, da bi govoril o ozaveščanju raka na dojki. Jaz pa vedno rečem: Bolnik se naj sam odloči za vrsto zdravljenja, ker bo sam tudi nosil posledice svoje odločitve. Meni je resnično žal samo eno. Da naše zdravstvo ne podpira alternative in alternativa ne podpira sistemskega zdravljenja, medtem ko se mi zdi, da bi še najbolje bilo, če bi sodelovala z roko v roki. Ampak spet, to je odločitev vsakega posameznika. Tarin je odločna ženska, me spominja na mene, ko me ni mogel nihče premakniti tudi za centimeter. Je super ženska, ki stoji za svojimi odločitvami. In njena odločitev je tako samo njena.

Karkoli pa se že človek odloči, za katerokoli zdravljenje, pa je nujno, da ne pozabi narediti spremembe pri sebi. Ljubezen, še več ljubezni, izločiti ljudi, ki slabo vplivajo na njih, obkrožiti se z dobrimi ljudmi. Večkrat sem že naletela na vprašanje, kako je s spolnostjo med kemoterapijo, med samim zdravljenjem. Kot vas večina ve, sem se po tem, ko sem postala samska v 7. mesecu nosečnosti, popolnoma posvetila svoji hčerki in pozabila kot samska mamica živeti svoje življenje, in kaj narediti tudi zase. To je napaka. Vedno moramo poskrbeti tudi zase. Tega prej nisem razumela. Zadovoljen starš – zadovoljen otrok. Tako nisem bila nikoli zunaj brez svoje hčerke, enostavno je bil v meni tako močen materinski čut. Največ zaradi občutka krivde, ki sem ga občutila, ker Ela ni imela očeta in sem zato mislila, da ji moram tako dati dvojno dozo sebe, pa čeprav so mi starši veliko pomagali. Lahko bi tudi več, pa sem nekako sama želela prevzeti odgovornost. Ni mi bilo težko, da me ne bi napačno razumeli. Svojega otroka ljubim tako zelo, da z besedami tega niti ni moč opisati.

No, kot sem že povedala, sem po prvi operaciji spoznala svojega partnerja. Ko me je prvič objel, sem se stresla. Obrambni zid. Obrambni zid pri meni, ki sem eden najbolj odprtih ljudi. Ampak leto in pol me ni nihče objel. No, vsaj ne na tak način. :) Tako sem prebrala kar nekaj gradiva na temo spolnosti med kemo. Ja, sluznico kemoterapija uniči, oz. jo zelo oslabi v tem času. V človeku se pojavi želja po preživetju, zato niti ne misli preveč na tovrstne užitke. Nekega dne pred kemoterapijo, sem svojo onkolognjo rdeča v obraz kot kuhan rak vprašala, kaj ona meni o spolnosti med kemoterapijo. “Več kot dobrodošla je, samo če vam paše.” Ker sem bila na sveže zaljubljena…no, moj dragi pravi,. da sem cvetela vmes največ zaradi tega in da je to zdravilo. :) Tako, pa sem brcnila v ta zadnjo še en tabu. :) Veliko pomeni, da ti bližnji ne dajo občutka, da je z nami, ko izgubimo vse lase, kaj narobe. Sama se nisem nikoli počutila grdo. Takrat. Sem pa pred kratkim našla eno fotko, kjer sem izgubila in obrvi in trepalnice, pa sem bila tako sebi kot mojem partnerju čudna. Torej, pomembno je, kako se počutite takrat. Sama sem tako zelo hvaležna, da sem takrat imela takšno podporo.

Ko sem v torek po obisku onkologinje poklicala mami, da ji sporočim, da je vse v redu, sploh ni vedela o čem govorim. Mislila je, da jo sprašujem, če je s hčerko vse v redu, ker je tisti dan odšla ona po njo v vrtec. Ko sem ji končno dopovedala, da so rezultati moje krvi v redu, je samo odvrnila…”Ah, ja, seveda, da je vse ok. V to nisem niti dvomila”. :) In zadnje čase dobivam samo takšne odzive. Hvala vsem, ki tako srčno varjemete v mojo ozdravitev. <3

3 dni nazaj me je klicala Dijana Kosar, predsednica Društva zdravje za Posavje, ki se tako zelo nesebično in z ogromno volje zavzema, da bi v Posavju zbrali denarna sredstva za nov, digitalni mamograf, ki bi nadomestil zastarelega, analognega, ki ne kaže zadovoljivih rezultatov in lahko s tem samo navidezno odpravi bolnico, da je vse v redu. Prosila me je, če bi z njo nastopila v oddaji na Ansat TV, naši lokalni televiziji. Tema je bila Rožnati okrober, samopregledovanje in na splošno o raku na dojkah, saj je oktober mesec boja proti raku na dojkah. Bistveno pa je bilo, da se še posebej poudari, da Posavje zbira sredstva za nakup novega mamografa. Ko sem prišla na snemanje, sem bila prijetno presenečena, ko sem zagledala še ginekologinjo, Dr. Zagodetovo, katero sem obiskala tisto jutro, preden sem prvič prestopila prag Onkološkega inštituta. Ker je bil moj ginekolog na dopustu, sem jo prosila, da mi poleg tiste napotnice, ki so jo v Novem mestu poslali na Onkološki inštitut prejšnji dan, napiše še eno, da bom imela nekaj v rokah, ko bom prišla na OI, če slučajno tista iz Nm še ne bi prišla ali bi se izgubila. Za to ji bom večno hvaležna. Ko sem jo zagledala po dobrem letu, so se mi orosile oči. “Koliko vsega se je zgodilo vems, ko se nisva videli”, sem ji rekla… Pa mi je odvrnila, da bere moj blog. Resnično, Velika ženska, ki se prav tako zavzema, da bi samopregledovanje dojk postala stalnica v življenju vsake ženske. Tako zelo sem bila vesela, da sem jo zopet videla. Res veliko dobrih ljudi mi je stalo ob strani to mojo pot… <3

No, oddaja si lahko ogledate ta torek, ki pride. Mislim, da zvečer. Tudi če mene spustite, ker za na TV ravno nisem. Raje pišem. :) Je pa sporočilo zelo dobro. Samopregledovanje in nujnost novega mamografa v Posavju. Bo potrebno še kar nekaj dela, ampak gospa Dijana in ostali so zelo pridni pri zbiranju. Tako z različnimi dogodki, kot tudi nenehnim opozarjanjem, za kako pomembno reč gre. Meni osebno se vseeno zdi žalostno, da ni namenjenih več sredstev za tako pomembno reč. Da posavske občine ne stopijo skupaj – no, vsaj ne vse. Kmalu bo za rakom na dojkah zbolela vsaka 8. ženska. “Državni” presajalni program Dora, pa pokriva samo 1/3 celotne države. Zakaj je temu tako? Mutni posli, bi se temu lahko reklo. Na žalost. Posavje seveda ni padlo v to tretjino in bog ve, kdaj bo. V ta program padejo ženske, stare od 50. do 69. leta. kjer je rak dojke najpogostejši.  Sama ne spadam v to skupino, se mi zdi pa bistveno, da imajo starejše bolnice, pri katerih je po večini rak počasnejše sorte v smislu, da bulica raste počasneje, agresivnost je pa še vedno lahko huda, zato pride do zasevkov, bulice v dojkah pa se mogoče sploh ne občuti, da pridejo na preventivni pregled, tudi če Dore še ne bo, da imajo možnost se pa same naročiti in preventivno pregledati na vsake dve leti. Še vedno pa lahko največ naredite same zase. naučite se samopregledovanja in bodite pozorne na svoje telo. Zakaj bi bile nesrečne številke, če pa tega ni treba.

Kako lahko donirate? Bom kar prekopirala iz strani Bolnice Brežice.

  • z nakazilom na račun bolnišnice 0110 0603 0276730, sklic 0092320
  • z nakazilom na račun Društva Zdravje za Posavje, 0237 3026 0515 449
  • pošljete SMS s ključno besedo POSAVJE na št. 1919 in tako donirate 1 € (tukaj gre v donacijo cel €, nič manj)

Več najdete na streni Bolnišnice Brežice: http://www.sb-brezice.si/

In pa še naš projekt z Martino Zaletel. Tukaj najdete filmček in fotke.
http://www.utrinkicasa.si/v-tvojih-ranah-je-tvoja-lepota-rak-na-dojkah/

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Menjava ekspadrov s silikonskimi vsadki


h1 10.10.2014

25.9.2014

Vidim, da se že 2 meseca nisem javila. Včasih sem bolj ažurno pisala o poteku zdravljenja, ker se je vedno nekaj dogajalo, zadnje čase pa sem z največjim veseljem živela popolnoma normalno življenje, brez zdravstvenih stresov. In je, priznam, zelo pasalo.

Zdaj sem v Univerzitetnem kliničnem centru, na oddelku za plastično kirurgijo, kjer so mi v ponedeljek zamenjali ekspadre, t.j. vrečkice, napolnjene s fiziološko raztopino, za silikonske vsadke. Dobila sem kar nekaj vprašanj o operaciji in izbiri silikonskih vsadkov, pa kako sem zadovoljna z njimi. Sama sem imela pred operacijo raka, oz. tudi pred mastektomijo, košarico C. Ko zberem in najdem vse fotke mojih dojk med zdravljenjem, jim bom tudi objavila. No, če bom zbrala tudi pogum. :)

Ni mi jasno, zakaj se ženske toliko obremenjujejo z dojkami. Zadnje čase poslušam, kakšen simbol ženskosti so, kako nas definirajo in ne vem, kaj še vse, a dedcem ponavadi sploh ni pomembno kakšne so dojke, samo, da lahko žensko primejo za rit.

Sama sem vedno imela lepe prsi. No, vsaj za moje pojme. Lepo so stale, bile so ravno prav velike. Zakaj potem ne žalujem za njimi? Ker je zdravje pomembnejše. In to je ta prioriteta, ki bi morala biti kot taka. Sama v ženski, ki ima napravljeno rekonstrukcijo, ne vidim ne-žensko. Še več, vidim močno in pogumno žensko. Kaj mi pomagajo lepe naravne prsi, če so kakor strupeno jabolko?

V sobi, kjer ležim, sta se izmenjali že 2 ženski, ki sta se odločili za preventivno mastektomijo. To pomeni, da sploh še nista zboleli za rakom na dojki. Sta se pa presneto dobro zavedali, kaj pomeni rak dojke, saj sta ga doživljale pri svojih bližnjih. Ena od teh žensk je čakala 10 let. Pravi, da je bilo teh 10 let živčna vojna, prepletena z depresijo in strahom. Pa se je na koncu le odločila. Imela je enak postopek kot jaz. Mastektomija z ekspandri in zdaj menjava ekspandrov za silikonske vsadke. Druga gospa je veliko mlajša. Bi upala trditi, da je mojih let. Pristala je v nekem poskusnem programu, kjer so ji v samo eni operaciji odstranili lastno tkivo dojk, vstavili nekakšno mrežico in tudi že kar silikonske vložke. To se mi zdi super novica za vse nadaljne operacije, saj da greš samo skozi eno anastezijo, je veliko lažje kot da greš skozi 2 ali več. Anastezija in vnovični rezi ter celjenje ran. Vglavnem, super novica!

Torej, ekspandri zgledajo kot najbolj umetne dojke. Takšne, kot jih vidimo na srbskih pevkah na Pink TV. In čeprav je tako, sem se jih že nekako navadila in so mi bile resnično lepe, zato so se mi zdele na prvi pogled nove, silikonske, kar nekako preveč naravne. :d silikonski vsadki so za 20-30 ml manjšega volumna kot ekspandri, pa tudi razporeditev je drugačna (sem se odločila za kapljičasto obliko). So pa mehkejše in brez robov, ki so se prej čutili. Če ne bi imela brazgotin, bi se z lahkoto zamenjale za naravne. No, tam pri dvajsetih. :)

Kirurginja je zadovoljna, čeprav pravi, da ji je tista, v kateri je bil tumor, malo bolj všeč. Brazgotina pri prejšnji operaciji je postala malce dvignjena, zgleda imam takšno kožo. Tokrat je rez šel upam da zadnjič po isti brazgotini, zato se bom morala bolj posvetiti negi in jo, ko se zaceli, dobro mazati in masirati s kremo.

Torej, za kakšne vsadke se odločiti? Po lastni presoji.  Če želite, da izgledajo naravno, se odločite za kapljičasto obliko, drugače za okroglo. Vsadki so ponavadi nekoliko manjši, zato naj vam ekspander mogoče enkrat vec nafilajo, da ne bo potem premajhno. :)

Operacija je drugače potekala v redu. Skušam se spomniti, kdaj sem se zbudila, pa ne gre. Dan sta mi že tisto jutro polepšali medicinski sestri, ko sta me peljali v operacijsko, saj sta bili prepricani da sem stara okoli 20 let. :)

Sama rana me ne boli nič, samo v levi pazduhi, kjer je v kožo vsit dren, boli. Na desni nič. Samo na levi. Zgleda je všito pod nekim čudnim kotom in če temu ne bi bilo tako, bi potrebovala pol manj protibolečinskih sredstev. Poteg tega imam v roko vstavljen kanal, kamor dobim trikrat na dan antibiotik v žilo. Pa vsak dan dobim v trebuh tudi injekcijo proti strjevanju krvi. Je že lepo pikčast. :) Danes upam, da bom ze šla domov.

Drugače pa kot vidite tisti, ki me spremljate na Facebooku, sem sodelovala pri parih projektih ozaveščanja o raku na dojkah. Najprej so me povabili pri Europa donna, na sodelovanje pri projektu, katerega otvoritev bo v kratkem. Prav tako je bil objavljen članek z mojo zgodbo v novicah Europe donne, v prilogi prejšnjega ali že 2 nazaj Nedeljskega dnevnika. Najdete ga tukaj v .pdf obliki. Celo naslovnico sem krasila. Sicer ni naslovnica Vogue-a, ampak podarjenemu oslu se ne gleda v zobe, a ne. :p in ne, nisem noseča, kot me nekateri sprašujete, ampak sem se lepo redila takrat, ker sem mislila, da bom pridelala dovolj trebuha, da bi rekonstrukcijo naredili z lastnim tkivom, in ne s silikoni, ampak sem pridelala materiala samo za eno dojko. Tako da plan se ni izsel in sem ostala brez liposukcije. Trebuh pa ne gre nazaj v prvotno obliko tako zelo na hitro, kot se poredi. :) no, pa je tudi bolje tako, ko zdaj pomislim. Tisto bi bila se dodatna rana na trebuhu. Mi je pa hecno, da me sprašujete, ce sem noseča. Malo bi bilo neodgovorno od mene, tako hitro po kemo, ko me čaka še en kup preiskav, takih s sevanjem in anastezija. :)

v četrtek sem nato sodelovala na strokovnem srečanju ZZPMS, v družbi zdravnikov, zdravnikov onkologov in strokovnih delavcev. Imela sem 20minutno predstavitev. Bilo je lepo, z malo treme. :)  predavanje je bilo odlično in takrat sem pomislila, kako super bi bilo, da bi se ga lahko udeležila vsaka bolnica, ki je na poti k zdravljenju. Zanimivo je, kako različnih mnenj so si onkologi proti alternativcem. Žal mi je, da ne sodelujejo bolj, oz. niso bolj odprti v drugo smer. Sama nisem niti nikoli ne bom sugerirala, kako se naj bolnik zdravi. Lahko samo povem svoje mnjenje. Na eni strani sem v stiku s punco, ki ima istega raka kot sem ga imela jaz, s tem, da je imela povečano prvo bezgavko, torej okuženo, veliko 4cm. Prav tako velik je bil tumor v dojki. Pri njej so se odločili, da bodo zdravljenje pričeli s kemoterapijo, da bi zmanjšali tumor, potem pa bo sledila operacija. Kemoterapija je že po dveh ciklih tako zmanjšala tumor, da ga v pazduhi ni več čutiti, v prsih pa samo še minimalno. Očitno je takšna praksa, da tumor popolnoma izgine, zato na mesto tumorja vstavijo klipsno, da kasneje, po operaciji, ko se dela histologija, vejo kje je bil takrat tumor. No 1:0 za onkologijo in kemoterapijo. Zdaj me bo Jaka Bitenc stresel iz hlač, zato bom povedala tudi, da nekdo, ki izdeluje konopljino olje spremlja 2 bolnika s tumorjem v glavi, ki se po uporabi olja manjšata. Zato…vsak naj se odloči po svoje. To je pravica bolnika. Prijateljica je zavrnila kemoterapijo. Odločila se je za rekonstrukcijo in ker je imela hormonsko pogojenega raka, zmanjšala vnos estrogena v telo preko prehrane. Redno se testira in je res uspela zmanjšati nivo estrogena.

V soboto smo speljale še projekt z Martino Zaletel in Utrinki časa. Moja čudovita prijateljica, fotografinja, ki me spremlja z objektivom že od samega začetka zdravljenja. Projet je bil najprej mišljen kot skromen, pa je na koncu s skupnimi močmi postal nekaj veliko večjega. Zahvalo bom prekopirala kar od Martine:

Narodna Galerija hvala za prostor!

Čisto hud stiling in obleke:
Nina Šušnjara

Najlepše svečane obleke:
Krinolina, izposoja svečanih in poročnih oblek

Zlate vizažistke:
Maja Susnjara
Studio Celestina – Živa Volk s. p.
NILLANDIA – dežela lepih nohtov ter modnih dodatkov
LCM LEPOTNI CENTER

Canon Slovenija hvala za objektiva!

Amadej Rožman hvala za vso foto pomoč.

Osebno bi se rada zahvalila se fotografinji, čudoviti prijateljici Martini Zaletel in Nataši Medvedič, ki je prav tako ogromno prispevala k našem projektu, pa se odlično družbo mi je delala zdaj v UKC, saj je bila operirana le en dan za mano. :) in ogromen hvala vsem sodelujočim, močnim ženskam, ki so šle skozi izkušnjo rak na dojki. Čudovite, čudovite ženske. ♡

Nastala je prva uradna fotografija, ostale pa se sledijo.

Nastal je tudi posnetek, ki so ga predvajali na dnevniku na POP TV na 24ur. Menda bo nekaj omenjeno tudi na Viziti v nedeljo. V oktobru pa bo tudi prispevek na tedniku, in sicer o eni od naših punc, ki je tudi sodelovala na snemanju v soboto.

Pa se povezava do posnetka na 24ur. KLIK

Kaj je bistvo vsega skupaj? Ozaveščanje, da bolezen ni le nekaj, kar lahko dobijo ostali, vi pa ne. S takim trendom zbolevanja bo v naslednjih letih za rakom dojke zbolela vsaka 8 (osma) zenska. Na predavanju, katerega sem se udeležila v četrtek, so na vprašanje, koliko žensk si redno samopregleduje prsi, od 90ih, dvignile roko samo 3 ženske. Zaskrbljujoč podatek. V Sloveniji poteka “državni” presajalni program Dora, ki ženske redno vabi na preventivne mamografije. Žal ta drzavni program pokriva samo tretjino drzave in se prepočasi širi na ostale dele države. Zakaj? Ker bi sicer bilo preveč naenkrat na novo odkritih rakov. Zato, drage moje, ne čakajte, da vas nekdo prosi, da se udeležite mamografije, ker tega povabila lahko še dolgo ne boste dobile. Poskrbite same za svoje zdravje. Prosite ginekologa na rednem ginekoloskem pregledu, da vam pretipa prsi in podpazdušne bezgavke. Vsak rak je bistveno bolj ozdravljiv v zgodnjem stadiju. Torej gre za bitko s časom. Vsak je svojega telesa gospodar. Samopregledovanje, čimmanj stresa, gibanje in zdrava prehrana. Sebe moramo imeti radi in šele nato nas lahko imajo tudi drugi in formiramo zdrave odnose.

Rada bi se še zahvalila mojim staršem, da skrbijo za mojo preljubo hčerkico, zdaj ko sem v UKC. In hvala mojem dragem za čudovito leto, ki ni bilo lahko, ampak veliko lažje, ker sva en drugem stala ob strani in si bila v oporo. ♡ Hvala tudi vsej širši družini, prijateljem in znancem za tolikšno podporo in vzpodbudne besede. ***

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark