Arhiv za Februar, 2015

Okrevanje po operaciji


h1 21.02.2015

V četrtek so me v operacijsko sobo odpeljali šele ob 13:30. Če bi to vedela, bi zjutraj spila kavo, tako pa je moja odvisnost od te predobre, okusne brozge naredila svoje in je prišlo do hujšega glavobola. Ko sem spisala blog, sem se preoblekla v spalno srajco, ki se samo zaveže zadaj s trakci in pojedla tableto, po kateri ni priporočljivo vstati. Srajco sem si oblekla narobe. In sicer tako, da se je zavezala spredaj in ne zadaj. Nimam pojma zakaj. Verjetno, ker moje nove prsi zdaj kljub brazgotinam zgledajo boljše, kot s celulitom okrašena rit ta trenutek. No, v bistvu sem se samo zmotila. Jih je pa res onkologinja prejšnji dan pohvalila, kako so lepe.

Nikoli nisem napisala, kako hecno je bilo na prvem obisku pri onkologinji – pred 1. kemoterapijo.  Takrat še nisem niti napisala, da imam fanta. No, pa saj to v resnici niti še ni bil. :) Ampak bila je tako hecna situacija. Kmalu po tem, ko sva se spoznala, mi je rekel, da bi bil rad del moje zgodbe…da si me želi peljati na 1. kemoterapijo. Sprva mu nisem dovolila. Pa je vztrajal…in sem popustila. Nisem imela pojma, kako bo zgledal prvi pregled pred kemoterapijo. Ko me je onkologinja poklicala v ordinacijo po parih urah čakanja, sem ga vprašala, če želi z menoj in je prikimal. Onkologinja mi je segla v roko, potem pa vprašala, če je to moj mož. Nasmejala sem se in odkimala. Ne, ne…ni moj mož (poznava se šele en mesec, mi je bobnelo po glavi…). Aha, potem je vaš brat? Haha, še bolj se nasmejem in odkimam. Ne, brat pa res ni. :) Aha, torej partner? Oba na nek način skomigneva in prikimava, obema pa je bilo nelagodno, saj se še sploh nikoli nisva o tem pogovarjala. :) No, slecite se, nadaljuje onkologinja… In razen, da sva bila enkrat pred tem v savni, je bilo to to… Moj dragi je zardel še bolj kot jaz, ki sem lepo slekla zgornji del, on se je pa vljudno obrnil stran. :)

No, pa da nadaljujem… Po tableti sem zaspala za dobri dve uri. Glavobol je bil še hujši, ko sem se zbudila. Tableta za pomiritev/spanje je kmalu popustila. Še krajši obisk wc-ja in začudenje, kako stoji srajca za operacijo. Še to sem preoblekla in nekje v daljavi zaslišala moj priimek. Prihajajo po mene. In res. Prišla je medicinska sestra z vozičkom. Prav tista, ki me je prejšnji dan spoznala s klistirjem. Voziček je zaradi tablete, saj se ti vrti (če ti prej ne popusti) in komaj hodiš. Oblekla sem si kopalni plašč in odpeljala me je proti dvigalu. Glavobol je bil res hud in komaj sem čakala, da me uspavajo, saj sem vedela, da bodo analgetiki po operaciji naredili svoje in glavobola ne bo več…

Ampak ne, najprej naju je ustavila druga medicinska sestra, da potoži tej, ki me je peljala, da ji niso všeč ure, ki so ji jih določili naslednji teden. Da še študira zraven in kako zelo je utrujena. Pa da ne ve, če ji bodo priznali nek predmet, in še in še… Ok, priznam zgledala sem kot kup nesreče, ampak kregat se mi ni dalo. Ker vem, da so sestre obremenjene že tako ali tako…Končno se odprejo vrata dvigala, tistega, ki je namenjeno samo za prevoz v operacijsko nadstropje, notri pa je bilo okoli 5 delavcev (že ko sem v sredo prišla na OI, sem ugotovila, da v kleti razbijajo vodovod (ok, zadnji čas)) in dve medicinski sestri. Moja medicinska sestra ni vedela, kaj naj naredi, sestra zraven pa je še kar razlagala svoje življenjske probleme. Tedaj je ena od dveh sester v dvigalu vzdignila glas in povedala delavcem, da kirurgi čakajo na pacientko (mene) in da se naj prestavijo v manjše dvigalo, ki je namenjeno obiskom. Delavci so se razburili in povedali ene par grdih kletvic. Super, energija je bila “nad” pozitivna.

Končno sem prispela v 3. nadstropje, kjer se izvajajo operacije. Že ko so samo odprli vrata, sem začutila hladnost tega nadstropja, sob… Prestavila sem se na posteljo, potem pa so me odpeljali v operacijsko sobo. Sestra je prijela voziček, se mi nasmejala in pomahala, ter rekla da se vidimo kasneje. Kolektiv v operacijski je bil drugačen kot ponavadi, veliko bolj resen. Pogrešala sem tistega, ki ga je vodil moj kirurg…ko smo se vedno kaj pohecali. Najprej sta se dve sestri pregovarjali, katera bo pri tej operaciji in katera pri drugi…meni pa je šlo po glavi samo – dajte me že uspavat in naredite, da bo čimprej konec. Tedaj se je oglasila se mi zdi, da anestezistka. Zelo prijazna gospa. Dejala je da se me spomni, ker sem imela reakcijo na materiale. Pa mi še zdaj ni jasno, če je bila poleg pri operaciji preko ceste v UKC ali sem imela reakcijo že tudi pri prejšnji operaciji na OI. Lahko pa da me je samo zamenjala s katero drugo. Potem me je vprašala, če sem v redu. Ko imam glavobol, zgledam zeleno, slabo mi je in niti R od rožice nisem. Prej kakšna pošast, ki rjove. :) Rekla je, da ne zgledam ok in se prikazala z injekcijo. Vprašala sem jo, kaj je to…pa mi je rekla, da sem očitno živčna pred operacijo in da mi bo dala injekcijo za pomiritev. Hjoj, gospa, sem rekla. Resno me ni strah. Samo glava me boli. Dejte me že uspavat, da bo čimprej nehala. Če bi vedela, kdaj bo operacija, bi spila kavo. Vem, grozna sem, ampak kava je tako dobra in razvadila sem se. Nasmejala se je in drugim povedala, da injekcije nočem. Nato sem dobila masko s kisikom. Prvič se mi je zgodilo, da me je začela dušiti, zato sem začela kašljat. Ampak v drugo je bilo vse ok. Potem sem zagledala brizgo…in ko sem gledala, kako so jo brizgali v kanal, sem tudi zaspala.

Prebudila sem se v sobi za prebujanje. Prvo kar sem pomislila, je bilo, uh, nič več ne boli glava. Kaj je pa to? V ustnici se začutila dve buli. Eno res veliko, drugo manjšo. Na notranji strani ustnic. Povedali so mi, da sem očitno dobila žulj od tubusa. Ja, veliko ljudi ne ve, ampak pri vsaki operaciji nas intubirajo. Ko je operacije konec, ponavadi niti ne vemo, včasih samo malce zasrbi grlo, hujšega pa ni. No, tokrat sem pridelala dva žulja. Super. Nadležna zadeva. Kmalu so me odpeljali nazaj v mojo sobo in me priključili na aparature, kjer se meri pritisk na vsako uro ali dve, pa saturacija kisika v krvi in srčni utrip.

Prvič v življenju sem dobila tudi urinski kateter.  In kakor sem že mislila, da je to grozna reč, ki boli, se je izkazala za super zadevo, saj me ni prav nič tiščalo na WC. Juhej. :)  Tako sem cel dan lepo prespala, se malce obračala, ampak ni mi bilo hudega. Noč je bila hujša, ker nas je medicinska sestra vseskozi preverjala, če smo ok. Moj nizki pritisk, je ob vsakem merjenju prebudil preostale bolnice v sobi. Z dragim sva kupila nov pomivalni in pralni stroj, ki piskata po vsakem opravljenem pranju – in sta totalno nadležna. No, tole je bilo pa nadležno še veliko bolj. Končno malce zaspiš…in evo – bi biiiiiipppp. No, vseeno sem imela ob sebi medenjake…njami in čez noč vse pojedla. Sem že omenila, da sem po vsaki operaciji lačna kot volk? Ja…zelo! Pa naj omenim še novo politiko na OI, o kateri sem pisala v prejšnjem blogu. Do nedavnega je veljalo, da se bolnicam ne da jesti po operaciji, tokrat pa smo dobile večerjo: Zelje in fižol. Neka medicinska sestra ni mogla skriti zgražanja in je premlevala sama pri sebi malce bolj naglas še kar nekaj časa, kaj si misli o tem. :D

Okoli osmih zjutraj so mi sneli vse  aparature. Ugotovila sem, da mi je gumijast naprsnik zažgal/ožulil kožo. Nimam pojma, kaj se dogaja, ampak moje telo ima očitno dovolj operacij. Ga razumem…sama razmišljam podobno. :) Ko je prišla vizita, sem omenila moji nabrekli ustnici. Neka zdravnica se je začela smejati, moja ginekologinja pa je resno vzela in mi omenila, da gre lahko za žulj mogoče pa celo za alergijo. Dobila sem še infuzijo neke proti alergijske zadeve in Claritin. Pomagalo ni nič. Še vedno zgledam hecno, če odprem usta, čeprav je baraba počila. No, še malo in bo izginilo tudi to.

Torej ostala sem brez jajcevodov. Kaj to pomeni? Prejšnjič me je vprašala prijateljica, če zdaj ne bom imela več menstruacije ali če ne bom mogla imeti več otrok… Odšli so samo tubusi, cevke… To pomeni samo, da ne rabim več zaščite :) Vse ostalo pa deluje tako kot mora. Tudi jajčniki. Če bi si slučajno še želela otrok, bi pa morala na umetno oploditev. Nekaj časa bo tako, potem bom morala še na odstranitev jajčnikov. Tako sva se z mojo ginekologinjo dogovorili.

Tako.. Tukaj se moja zgodba konča. Upam vsaj. Želim si, da je končana. Upam, da vam bo knjiga, ki jo imam namen izdati septembra, všeč. Tistim seveda, ki jo boste prebrali.

Ozaveščanje…ali je osveščanje, sva se neki dan pogovarjali s prijateljico… Pa niti nima neke veze. To je moj namen. Upam, da s svojo zgodbo koga prebudim, da začne spremljati svoje telo. Ženske, da hodite na preventivne preglede (mamografijo), pregledujte se redno. Moški, ženske, hodite na SVIT. Kmalu bo tudi DORA pokrila celo Slovenijo. Pa nič čakat…kar pojdite, naročite se čimprej na preventivne preglede. Samopregledujte se redno – ker same najbolj poznate svoje telo. Vedno isti dan po zadnji menstruaciji… Ne bojte se raka. Oz. bojte se ga. Ampak naj bo to strahospoštovanje. Ne skrivajte se, ampak  takoj do zdravnika. Vsak dan šteje. Rak v zgodnji fazi JE ozdravljiv. Ne gredo mi iz glave besede zdravstvene delavke, ki opozarja na raka na črevesju v našem zdravstvenem domu. Pa se ji ljudje nasmejejo in lahkotno odgovorijo, da od nečesa je tako treba umreti. Če ne zaradi sebe..naredite to za svoje otroke, vnuke, prijatelje, svojce… Izguba boli.

Rada bi se še poslovila od vseh zvezdic, ki so v zadnjem času izgubile boj. Preveč jih je bilo in preveč bolečine so pustile za seboj, zlomljenih src…in za veliko njih sem stočila vedro solz. Upam, da vas zdaj nič več ne boli in da sijete v vsem svojem sijaju…in pazite na nas. <3

Hvala vsem za podporo. Domačim, prijateljem, osebju na OI, bralcem… Ob vas in ob vaših čudovitih mislih in besedah podpore je bilo zdravljenje veliko lažje.

Darja

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Operacija jajcevodov


h1 19.02.2015

Danes okoli 12ih mi bodo odstranili jajcevode. To bo že tretja operacija v letu in pol na Onkološkem inštitutu in četrta vsega skupaj, le da je bila tretja preko ceste v UKC.

Sprejem sem imela včeraj ob 11ih. V Ljubljano me je peljal moj oče. Najprej sem se odšla prijaviti na sprejemno okence, potem pa v laboratorij oddat kri, kot je že od samega začetka standardni postopek. Nato sem bila napotena na kirurški oddelek E4, da prevzamem dokumentacijo in z njo odidem 2 nadstropja nižje,  kjer me je čakala moja postelja. Preoblekla sem se v vsaj nekaj številk preveliko pižamo, še na hitro vprašala medicinsko sestro,  kdaj moram prit nazaj in mi je narocila, do kosila, nato pa odhitela na H1, do ene od naših sotrpink.

Bila sem vesela, da je ravno na H1, saj sem upala, da bom srečala svojo onkologinjo,  ki je ponavadi stacionirana ravno na tem oddelku, da jo vprašam,  kdaj točno sem naročena na redni pregled. Na tistega, kjer izveš ali boš še živel ali ne, kot mu jaz rečem. Vedela sem, da je enkrat v februarju, listek pa nekje zalozila. Čeprav tokrat sem bila bistveno bolj pomirjena, ker sem rezultate krvi dobila ze prejšnji mesec, ko je ginekologinja narocila test vsemogocih tumorskih markerjev.

Po kakšni uri klepetanja s sotrpinko je moja onkologinja pokukala v čakalnico in se široko nasmejala, ko me je videla. Takoj mi je rekla, da je slišala, da pridem na operacijo. Vprašala se jo, če bi lahko kar opravili redni pregled in je na mojo srečo bila za to. Prvo je sprejela še prijateljico, potem pa sem bila na vrsti še jaz. Pregledala je vsebnosti v krvi in povedala, da je vse super. Kako lepo je videti samo plave cifre, ki pomenijo, da je vse v mejah normale. Sicer to ni zagotovilo, da je vse ok, je pa dobra popotnica. Onkologinja me je še pretipala, in sicer vrat ter podpazdusne bezgavke, poslušala moja pljuča inme narahlo udarjala po rebrih, če bi čutila kakšno bolečino. Pa je nisem. :)

Na kaj točno moram biti pozorna, sem jo vprašala. Zakaj, jo je zanimalo? Prijateljica, ki je bila pred mano notri je zbolela za rakom dojke par mesecev pred mano. Stara je toliko kot jaz in pred kratkim so se ji pojavile metastaze. Tudi pri njej so bili vsi krvni testi, vključno z markerji vredu. Nič ni nakazovalo, da je kaj narobe… Na kaj naj bom pozorna, če bi prišlo do metastaz? Razumela je, kaj me skrbi in mi povedala, da naj bom pozorna na kakršnokoli novo bolečino, težko dihanje, dolgoročen kašelj..

Potem sva načeli pogovor o odstranitvi jajcevodov. Nikakor ji ni bilo všeč dejstvo, da bodo jajčniki ostali. Začela je brskat po spletu, da bi našla kakšen strokovni članek z novimi smernicami, ki naj bi nakazovale, da se zdaj res dela tako. Razlozila mi je, da gre se vedno za testni postopek.

Seveda sem vedela, saj so mi razložili, da je tako. Povedali so mi tveganje, kako rak reagira in da bomo še vedno odstranili tudi jajčnike, ko bo čas za to. Ko bodo končali svojo vlogo. Pa je odgovor še vedno ni pomiril, zato je poklicala zdravnico iz genetske ambulante in jo povprašala o novih smernicah in kako je na splošno s tem. Na koncu je dobila vse odgovore, ampak se vedno ji ni najbolj pasalo, da bodo jajcniki ostali. Potem mi je rekla, da zdaj naj itak naredim, kar sem se odlocila, za naprej se bo pa spremljalo. Tako lepo se mi je zdelo, da skrbi in se zavzame…poisce odgovore, da me lahko pomiri in s tem nauci nekaj tudi sebe, kot mi je razlozila. Zopet me je vprasala po otrocih. Ce bi se imela kaksnega… pa sem ji spet razlozila, da ne hvala. Zakaj, me vprasa, kot ze veckrat prej… pa itak pozna celo zgodbo. Sem ji rekla, da drugace bi imela tri, tako pa naj tale brca kar ostane pri meni. Vprasala sem jo se, kdaj se bo lahko hci testirala, pa mi je razlozila, da sele pri 18ih, ker mora biti polnoletna za pristanek. Jst vseeno upam, da je ni podedovala.

Za nov datum pregleda sva se dogovorili, da mi ga poslje kar po posti. Odhitela sem do svoje sobe, saj sem na kosilo zamujala ze krepko uro. Na poti sem srecala se svojega kirurga, ki je podobno reagiral, ko je izvedel, da bom odstranila samo jajcevode in ne tudi jajcnikov, kot moja onkologinja.

V sobi sem vprašala, ce me je kdo iskal, pogledala, kaj je bilo za kosilo in odhitela v kavarno spodaj na sendvic. Za kosilo je bilo namrec meso, mesna omaka in krompir prelit z njo. Za vecerjo sem vedela, da me bo cakalo vegeterijanska hrana, za kosilo pa sem bila prepozna. Ko sem spodaj mlela solato in sendvic, mi je pisala mami, ce sem ze dobila odvajalo in klistir.. Ha? Kaj?

Na hitro sem zmetala hrano v sebe in odhitela v sobo, kjer me je ze cakal kozarec z magnezijevo soljo. To je skrajno fuj zadeva, ampak nekako mi jo je uspelo spiti. Potem mi je prisla medicinska sestra v sobo povedat, da bi moja ginekologinja rada naredila se enkrat ultrazvok. Naj se zglasim pri njej v stavbi C. Glavna stavba in stavba C sta med seboj povezani v 1. nadstropju,  zato sem morala mimo sob, kjer so bolniki prejemali kemoterapije…dobro znan obcutek, ki ga ne bi zelela doziveti vec. Onkoloski se mi zdi, da poka po sivih. Na dan ima laboratorij okoli 800 odvzemov krvi…

Z UZje je bilo vse ok. Dala mi je še nekaj papirologije, mi narocila, da v miru preberem in podpisem. Odsla sem nazaj v sobo, kjer me je cakala med. sestra, da mi da klistir. V tistem je prisla se druga sotrpinka na obisk, pa sem ji samo na hitro rekla, da pridem za minutko. Ta minutka se je raztegnila v 15 minut.

Klistir je ogabna zadeva in se zdaj nisem prepricana, ce sem ga ze enkrat dobila ali ne. Prvic je bilo verjetno pri porodu in hvala bogu za selektivni spomin, da se taka stvar umakne nekam pod vso mozno prtljago, v nek stranski zep, kjer ga ziv bog ne bi nasel. Cevko ti vstavijo v crevo in vbrizgajo neko tekocino. Prijateljica zunaj je morala se malo pocakat, jaz pa sem se pocutila kot v tistih holivudskih filmih, kjer zelijo koga zafrknit in mu podtaknejo odvajalo, potem pa na humoren nacin pokazejo bogega reveza. No, ta nacin ni humoren, ker v resnici zgleda tako. Klistir je nehuman. No, ampak tudi to mine. :)

Spomnila sem se, da so mi omenjali vecerjo, zato sem sestro vprasala, po kateri logiki mi naredijo klistir, ce le-temu sledi se vecerja. Pa mi je razlozila, da je to po novem tako. Da je nekdo predlagal in so zdravniki sprejeli. Po novem se dobi hrana tudi po operaciji. Kar je super, saj sem po navadi bila vedno lacna, tokrat sem se celo oborozila z Jaffa keksi. :)

Po vecerji smo dobile se tableton za spanje in navodila, kako bo potekal danasnji dan ter sle pocasi spat.

Spala sem kot polhek celo noc in se zbudila ze pred šesto, ko nam je med. sestra prisla izmerit temperaturo.  Potem pa še zaspala za eno uro. Zbudila me je sestra, ki nas je hitro poslala pod tus. Ko sem prisla iz kopalnice sem zacela razlagati gospe na sosednji postelji, kako fajn je tale tableta za spanje….in opazila, da se vedno lezi na omarici. Ocitno sem jo pozabila vzeti, primanjkljaj spanca zadnjih dveh let in pol pa je tako ali tako naredil svoje. :)

No, potem me je obiskala ginekologinja,  ki me bo danes operirala. Na vrsti bom tretja, torej okoli 12ih. Omenila sem ji, da je moja onkologinja zaskrbljena, saj teh smernic ni nikjer nasla zapisanih, pa mi je razlozila, da so doktrino o jajcevodih pri bolnicah z BRCA v USA sprejeli ravno v januarju 2015. Da gre tukaj za hitre napredke. Je rekla, da sva midve dogovorjeni, da bodo kasneje sli tudi jajcniki, zato je vse ok.

No, to je to… zdaj se se preoblecem v obleko za operacijo in vzamem tableto za pomiritev, katero dobi vsaka bolnica pred operacijo in pocakam na vrsto. Upam, da bo vse v redu in bo tale operacija, ki bo potekala laporaskopsko, res samo preventivna.

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark