REKLI SO MI… naj zaupam alternativi.


h1 9.05.2016

Kaj točno nas v življenju privede to tega, da naše odločitve raje sprejmemo na podlagi tujega mnenja, kot da bi zaupali sebi, svoji intuiciji in tistem kar čutimo, da je prav. Kdaj je prišel tisti trenutek, ko smo naše telo prepletli s strahom in si nehali zaupati? Zakaj nas je toliko strah samote, da raje kimamo kot živimo svoje življenje in se zavzamemo zase… samo zato, da ne bomo ostali sami, osamljeni…

Ampak na žalost ravno to, ko ne poslušamo sebe, ko ne sledimo svojim sanjam, ko se zapiramo pred svetom in nismo ponosni nase – to nas na koncu privede do največje samote. Ker ne moremo na tak način biti zadovoljni sami s seboj, tudi drugi ne morejo biti z nami, niti mi z njimi. Kako lepo je pobegniti v nek tuj svet, raje razglabljati o problemih drugih, živeti za TV serije… Samo, da vsaj za kratek čas zbežimo iz svojega življenja, katerega ne živimo kot bi si ga želeli.

Kdo pa kriv, da je tako?

Niti ni kriva soseda, ki ji zavidate »boljše življenje« ali punca v službi z lepo postavo. Prav tako ne zadnji ali predzadnji fant, ki vas je zapustil, pred tem pa vas še mogoče grobo odrinil, udaril. Niti ne šef ali sodelavci, ki se do vas ne obnašajo tako kot bi si vi to želeli.

Vi. Mi. Jaz. Samo jaz. Sprejmite, da ljudje okoli nas so in vedno bodo kreteni, idioti plehnate strehe – ampak vaša bo odločitev, če jih spustite k sebi ali ne. Če ste jih in so šli, naj odidejo z bogom. Bodite srečni, da jih ni več poleg vas. Dovolj škode so naredili, ampak nekaj smo se pa tudi naučili, ne? Če pa se še vedno gibljejo poleg vas, jim postavite meje. Za njih imamo idealen izraz: čustvene pijavke. Ste gledali Harry Potterja? Tam so bila bitja, ki so znala iz človeka iztisniti vse lepo, dobro in veselo. Dementorji so jih poimenovali. Postavite jim meje in bodo šli nadlegovat naslednjega. Vi pa si postavite nove cilje – takšne, ki bodo v skladu z vami.

Zakaj pišem o vsem tem… pred dnevi me je klicala gospa z rakom dojke. Pred dvema letoma je dobila diagnozo in ji je prijateljica povedala, da bo umrla, če bo šla na kemoterapijo in operacijo. Da je alternativa in duhovnost tista, ki jo bo rešila. Dnevi, tedni, meseci so tekli in rak je prebodel kožo. Dojka je pričela dobesedno gniti. Nočem si sploh predstavljati, kakšno bolečino je čutila, ko si je sama doma previjala živo rano, ki se je samo širila. Ni upala k zdravniku – ker partner in prijateljica nista verjela v uradno medicino.

»Pa vi«, jo vprašam? Kaj ste pa vi čutili? Kaj vam je narekovala intuicija?«
Nadaljevala je moj stavek: »da mi samo z alternativo ne bo uspelo. Nisem verjela, da mi bo, zato mi tudi ni.«

Po dveh letih je zbrala pogum, ko je rana bila že tolikšna, da je bil obisk neizogiben… Odstranili so ji celo dojko in nekaj bezgavk.

Nadaljujem pogovor: »Verjamem, da vam je alternativa pomagala toliko, da se je rak počasneje širil, saj sicer, po dveh letih, ne bi več bili med nami, glede na histologijo tumorja (mi je prebrala izvid pred tem).«

»Nisem upala k zdravniku. Tako na tleh sem bila, saj sem se bala, da bom izgubila dojko. Tako na tleh sem bila, da bi v tistem trenutku raje umrla, kot izgubila dojko.« :(

Zdaj obiskuje kemoterapije. Imela je takšno reakcijo kot jaz, pa verjetno še malce hujšo. Je v dvomih ali nadaljevati ali ne. Ista prijateljica ji je svetovala, da preneha – seveda. In potem vpraša mene. »Kaj pa mislite vi«?

»Draga XY, tukaj nisem pomembna jaz. Ker jaz sem se zdravila tako kot sem sama verjela, da je najboljše. Kaj pa mislite vi? Kaj je za vas najbolje? Sami najbolje poznate svoje telo in sebe.«

»Da moram nadaljevati s tem zdravljenjem«, odvrne.

Ker je imela enake simptome kot jaz po kemo in se je isto najedla po kemo kot jaz, sem ji svetovala, da naj lepo počasi čez dan je nezačinjeno. Povedala sem ji, kako je meni bilo veliko bolje, če sem jedla kruh in pila vodo. Ter da ji ni treba na tešče dat kri zjutraj. Še kakšno uro in pol sva bili na telefonu. S partnerjem je šla narazen, ker mu uradna medicina ni dišala. Čestitala sem ji, da je zbrala toliko poguma… »Bolje sam, kot v slabi družbi«, sem ji rekla. Govorili sva o tem, kako nas je strah osamljenosti in kako raje sprejemamo odločitve na podlagi tujega mnenja. Kako zelo si ne zaupamo.

Ko me je klicala, je bila obupana… Ko sva končali pogovor, se je že nasmehnila tu in tam. Zmenili sva se, da me po naslednji kemo pokliče. Komaj čakam, da jo slišim… Obožujem, ko vidim transformacijo, ki se začenja v ljudeh, ko si začenjajo zaupati in si verjeti.

»Kaj naj rečem prijateljici, ki ne želi, da hodim na kemoterapijo«, me vpraša…. »Povejte ji, da je to vaše življenje in če je prava prijateljica, vas bo podpirala v odločitvah. V vsakem primeru bo jasno, če je ali če ni prava prijateljica.«

Če to bere, ji pošiljam objem. <3

Zaupajte sebi in svojim odločitvam, še prej pa se odločite, da boste srečni, zadovoljni in boste vedno imeli ogenj v srcu.

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o meni in knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 9.05.2016 ob 13:04 in zapisano pod Življenje po raku - osveščanje z značkami : , , , , , , , , , .


Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !