Arhiv za Julij, 2016

Bolečina


h1 21.07.2016

Prve ne pozabiš nikoli. Bilo je lanske jeseni, ko sem brskala za neko temo po spletu in v Novicah Europe Donne naletela na zgodbo mlajše ženske, samske mamice, ki je o svoji izkušnji spregovorila nekaj let nazaj. Članke ponavadi preberem do konca le, če so zares zanimivi in njena zgodba je bila še več kot to. Poistovetila sem se z njo… Čeprav sem že bila v vezi, sem še predobro vedela, kakšna je bolečina, ko ob preljubem otroku ostaneš sam. In sem jo odšla poiskat na Facebooku. »O, celo prijateljici sva«, je bila moja prva misel… Potem pa je sledil ŠOK…

…to je bil namreč dan, ko je umrla. Na zidu se je vrstil cel kup sporočil njenih prijateljev, naj počiva v miru. Da je sedaj angelček, ki bo pazil na nas, na njena otroka… Osebno je nisem poznala, njena smrt pa me je dotaknila v tolikšni meri, da sem cel dan hodila naokoli z zabuhlimi očmi. Proti večeru smo dobili obisk. Ženska me je zgroženo pogledala – bog si ga vedi, kaj si je mislila… Jaz pa sem le bežno omenila, da smo izgubili punco iz našega podmladka, ter nadaljevala temo v drugo smer, da me ne zlomi še bolj. Razumevajoče je prikimala…

Prvo leto moje bolezni nisem imela stika z bolnicami. Sploh nisem vedela, da obstajajo Združenje Europa Donna, Društvo onkoloških bolnikov in podmladek žensk, ki so v podporo obolelim za rakom dojk, rakom na splošno.. Potem pa so me povabili k projektu, ki so ga pripravljali pri Europi Donni in od takrat spoznavam vedno več žensk; mladih, starejših; vsaka ima svojo zgodbo… Vsaka doživi neskončno bolečino, šok ob diagnozi. Spoznanje, da je umrljiva, da jo čaka težka pot k ozdravljenju.

Zakaj danes pišem o tem? Ker je ena od naših bolnic delila ta video. Slike moškega, ki je fotografiral svojo ženo od takrat, ko je bila zdrava, pa do diagnoze… in do njene smrti. Takšni videi me zlomijo – spomnim se na vse naše punce, ki so izgubile boj z rakom. Letos jih je bilo že preveč. Ne gredo mi iz glave besede naše Tanje, ki smo jo izgubili nekaj mesecev nazaj. »Moj neprijatelj se je vrnil… Ne vem, je to konec pri mojih tridesetih? …vem, da je nekdo moral biti izžreban. Še dobro, da sem to jaz in ne moji otroci… Sem pozitivna, tisto drugo namreč preveč boli…« To so vse besede, ki so se vkopale vame in jih ne bom nikoli pozabila.

Bolečina, ki nastane ob informaciji, da je katera od meni ljubih zbolela za metastazami je dosegla že vse meje. Od jeze, do občutka nemoči, žalosti, ekstremnega brskanja celo noč, da bi našla kakšno novo zdravilo… In na koncu upanje in opiranje  na tiste, ki jim je uspelo. Ja, tudi takšne so. Upanja nikakor ne smemo izgubiti.

Ljudje bolnicam velikokrat rečejo. »Bodi pozitivna in uspelo ti bo«. Pozitiva je sigurno dobrodošla, ampak nikakor pa ni to pogoj, da bo uspelo, saj garantiram, da so si prav vse mlade punce želele živeti. Na žalost pa gre pri raku le za loterijo, ki jo igraš celo življenje, četudi srečke sploh nisi želel imeti.

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o meni in knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Mojca in jaz


h1 15.07.2016

Naš posavski okoliš ni velik. Če se ljudje že med seboj ne poznamo, pa imamo sigurno skupne znance, prijatelje… Mojco sem videvala že v času srednje šole, ampak več kot na »bok bok« (tipičen posavski pozdrav) nisva nikoli bile.

Ko sem se vrnila domov malce pred zaključkom faksa, pa sva po nekih okoliščinah pristale na pijači za isto mizo. Kmalu zatem sem izvedela njeno zgodbo izpred dveh let. Samska mamica nekaj let stare lepotičke, ki je pri 28ih zbolela za rakom, ko je bilo hčerki le eno leto. Že takrat se mi je naredil cmok – priznam, zasmilila se mi je (naslednjič bom verjetno dobila okoli ušes, ker sem napisala to. Zdaj, ko sem bolezen izkusila tudi sama, še predobro vem, kako zelo se ne maramo smiliti drugim). Nekaj dni kasneje smo se prav tako videli v Samoboru na tržnici, njena zgodba pa mi še lep čas ni šla iz glave…

Pravijo, da vse ljudi srečamo z namenom. Zdaj vem, zakaj se je pojavila tam na pijači… Bila je moj opomin, ki ga takrat nisem upoštevala. Njena zgodba je dve leti kasneje postala moja zgodba. Samska mamica enoletne punčke, ki sem zbolela za rakom.
Mojca se je nekaj let po zdravljenju začela pobirati. Pričela je z rekreacijo, pravilno prehrano, treningi, telovadbo, svetovanjem pri rekreaciji, vadbi, pretekla je maraton in priznam, postala je človek, ženska, ki jo občudujem, cenim, spoštujem in ji lahko rečem le – vsaka čast! <3

Kljub temu, da obe prihajava iz Posavja, in čeprav si na vsake toliko kaj napiševa, pa se od tistega Samobora še nisva uspeli videti. Do prejšnjega tedna, ko sva se srečali v Brežicah. Obe z najinima hčerkama. Njena je ravnokar dopolnila 8 let, moja pa bo jutri 4. Le par dni narazen imata rojstni dan. Dogovorili sva se, da je zadnji čas, da se v miru usedeva in poklepetava. In danes je prišel ta dan. Hvala, Mojca, ko sedim s tabo na pijači, je kot bi klepetala s prijateljico, ki jo poznam že od malih nog. <3 Upam, da kmalu ponoviva. Hvala, da si navdih zdravim, obolelim, ženskam, moškim, mamicam…

Danes stiskam pesti zate. Da bodo izvidi dobri. Naj se najina zgodba srečno konča. Mislim, da sva se zadosti naučili.

Mojco lahko spremljate preko njene FB strani: https://www.facebook.com/mojca.skof?fref=ts

  • Share/Bookmark