Bolečina


h1 21.07.2016

Prve ne pozabiš nikoli. Bilo je lanske jeseni, ko sem brskala za neko temo po spletu in v Novicah Europe Donne naletela na zgodbo mlajše ženske, samske mamice, ki je o svoji izkušnji spregovorila nekaj let nazaj. Članke ponavadi preberem do konca le, če so zares zanimivi in njena zgodba je bila še več kot to. Poistovetila sem se z njo… Čeprav sem že bila v vezi, sem še predobro vedela, kakšna je bolečina, ko ob preljubem otroku ostaneš sam. In sem jo odšla poiskat na Facebooku. »O, celo prijateljici sva«, je bila moja prva misel… Potem pa je sledil ŠOK…

…to je bil namreč dan, ko je umrla. Na zidu se je vrstil cel kup sporočil njenih prijateljev, naj počiva v miru. Da je sedaj angelček, ki bo pazil na nas, na njena otroka… Osebno je nisem poznala, njena smrt pa me je dotaknila v tolikšni meri, da sem cel dan hodila naokoli z zabuhlimi očmi. Proti večeru smo dobili obisk. Ženska me je zgroženo pogledala – bog si ga vedi, kaj si je mislila… Jaz pa sem le bežno omenila, da smo izgubili punco iz našega podmladka, ter nadaljevala temo v drugo smer, da me ne zlomi še bolj. Razumevajoče je prikimala…

Prvo leto moje bolezni nisem imela stika z bolnicami. Sploh nisem vedela, da obstajajo Združenje Europa Donna, Društvo onkoloških bolnikov in podmladek žensk, ki so v podporo obolelim za rakom dojk, rakom na splošno.. Potem pa so me povabili k projektu, ki so ga pripravljali pri Europi Donni in od takrat spoznavam vedno več žensk; mladih, starejših; vsaka ima svojo zgodbo… Vsaka doživi neskončno bolečino, šok ob diagnozi. Spoznanje, da je umrljiva, da jo čaka težka pot k ozdravljenju.

Zakaj danes pišem o tem? Ker je ena od naših bolnic delila ta video. Slike moškega, ki je fotografiral svojo ženo od takrat, ko je bila zdrava, pa do diagnoze… in do njene smrti. Takšni videi me zlomijo – spomnim se na vse naše punce, ki so izgubile boj z rakom. Letos jih je bilo že preveč. Ne gredo mi iz glave besede naše Tanje, ki smo jo izgubili nekaj mesecev nazaj. »Moj neprijatelj se je vrnil… Ne vem, je to konec pri mojih tridesetih? …vem, da je nekdo moral biti izžreban. Še dobro, da sem to jaz in ne moji otroci… Sem pozitivna, tisto drugo namreč preveč boli…« To so vse besede, ki so se vkopale vame in jih ne bom nikoli pozabila.

Bolečina, ki nastane ob informaciji, da je katera od meni ljubih zbolela za metastazami je dosegla že vse meje. Od jeze, do občutka nemoči, žalosti, ekstremnega brskanja celo noč, da bi našla kakšno novo zdravilo… In na koncu upanje in opiranje  na tiste, ki jim je uspelo. Ja, tudi takšne so. Upanja nikakor ne smemo izgubiti.

Ljudje bolnicam velikokrat rečejo. »Bodi pozitivna in uspelo ti bo«. Pozitiva je sigurno dobrodošla, ampak nikakor pa ni to pogoj, da bo uspelo, saj garantiram, da so si prav vse mlade punce želele živeti. Na žalost pa gre pri raku le za loterijo, ki jo igraš celo življenje, četudi srečke sploh nisi želel imeti.

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o meni in knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 21.07.2016 ob 08:20 in zapisano pod 7. Razmišljanja z značkami : , , .


Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !