Na novo zgrajena hišica


h1 29.09.2016

Danes sem se že zelo zgodaj zjutraj napotila v Zdravstveni dom Novo mesto. Tam, kjer so dobra tri leta nazaj pravilno postavili diagnozo rak dojke. Ambulanta medicine dela, kamor sem bila napotena, je bila na koncu hodnika. Že ko sem vstopila na tisti hodnik, sem kot v filmu ustavila korak, obstala in pogledala na levo. Prva ambulanta je bila namreč ambulanta zdravnice, ki je takrat naredila punkcijo in postavila diagnozo. Gledala sem v ploščico z njenim imenom in spomini so me preplavili… Videla sem se zlomljeno sedeti na tisti klopici zunaj, ne vedoč kako naprej.

Dobra 3 leta nazaj se je moje življenje porušilo kot že napol podrta hiška iz kart. Do temelja. Ta pa je bil trd. Jaz in ona. Jaz in moja ljuba v boju za boljši jutri – za boljše življenje.

Odhitela sem naprej…

Zdravnica je gledala mojo zdravstveno dokumentacijo. Skoraj da nejeverno… »Ste sami prinesli dokumentacijo?« »Ne… Nisem. Poslali so vam jo.« Ni vedela kje točno bi se je lotila.

Opravila sem vso testiranje, laboratorij, na hitro pozdravila prijateljico, ki tam dela in odhitela v podjetje, kjer v ponedeljek začnem pisati novo zgodbo. Verjamem da zgodbo o uspehu.

4 leta nazaj sem se smilila sama sebi. Mislila sem, da mi je hudo. Da težje ne more biti. Bila sem brezposelna samska mamica komaj rojene prečudovite deklice, s pravkar pridobljeno diplomo iz univerzitetnega študija elektrotehnike. Pa sem mislila, da ne bom zmogla. Vendar mi je bilo namenjeno, da dobim priložnost sebi dokazati koliko in kaj vse zmorem – samo zato, da bom potem znala ceniti vsak dan, trenutek in uspeh.

Življenje po raku piše svoje zgodbe. Če ti uspe preživeti, te želi družba selekcionirati. Ti želi sporočiti in podučiti, kaj vse ne zmoreš… Družba zna biti polna predsodkov. Ravno včeraj je prijateljica mojega brata komentirala to trditev: »Pomisli, kolikšna bo v tem primeru karma…« Pa me ne gane. Vsem želim vse samo dobro. Ker razumem, da je neznanje tisto, ki ljudi omejuje.

Prišla sem v podjetje. Po kartico, da bom v ponedeljek lahko prišla v službo. Dobila sem zame sanjsko službo. Takšno, ki mi je v izziv, kjer bom lahko delala točno to, kar si želim. Brez slabe vesti. Brez vez, brez poznanstev. Na odhodu se mi je ena od vodij nasmehnila: »Zdaj ste naši.« Kot je 3 leta nazaj rekel kirurg… »Zdaj ste pol leta naši.« Koliko vzporednic. Le da me tokrat čaka nekaj drugačnega, boljšega – a vseeno polnega izzivov.

Življenje gre naprej. Poletje se je prevesilo v jesen. Nekateri bodo poletje pogrešali, jaz pa sem samo hvaležna, da sem še vedno tukaj. Da lahko doživim nov letni čas. Ko pogledam zadnja 3 leta – ugotovim, da je ni stvari na tem svetu, ki je ne zmorem, če le to hočem. Le zdravje je tisto, ki nas lahko ovira (pa še to ne vedno, če pogledamo naše predrage Paraolimpijce), sicer pa so ovire le v naši glavi. Prečudovito je, ko se jih osvobodimo.

Hiška je tokrat protipotresno zgrajena, s polno mero ljubezni do sebe. Vsak, ki je že kdaj gradil hišo pravi, da bi jo v drugo zgradil veliko bolje. Jaz sem dobila to priložnost in za le-to sem iz srca hvaležna.

Imejte se radi. Pričenja se oktober, mesec boja proti raku na dojkah. Ne pozabite se samopregledovati – še vedno velja isto: Rak dojk pri zgodnjem odkritju je zelo lepo ozdravljiva bolezen. Naredite nekaj zase. <3

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 29.09.2016 ob 14:16 in zapisano pod Življenje po raku - osveščanje .


2 komentarjev na “Na novo zgrajena hišica”


  1. Pozdravljena!Kako lepo je prebrati tvoje pogumne besede!Tudi jaz sem prebolela raka,sicer na črevesju,pred dvema letoma.Z boleznijo sem se spopadla isto kot ti _ z pisanjem, sicer malo drugače,pa vseeno!Želim ti veliko uspeha pri pisanju in pogumno naprej

  2. darchee

    Hvala, Karmen. S pisanjem počasi končujem – sem bila pa res aktivna med zdravljenjem. :) Veliko, veliko zdravja želim še naprej. <3



Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !