Arhiv za kategorijo '5. Rekonstrukcija dojk'.

Stanje po menjavi ekspandrov s silikonskimi vsadki


h1 10.10.2014

Po operaciji smo zgleda vse bolnice v sobi staknile neko virozo. Ena je zbolela že takoj po operaciji, nama s prijateljico, ki je ležala na sosednji postelji, pa se je vrtelo še dober teden po prihodu domov. Ko sem odšla na previjanje rane, oz. odstanitev steri-stripov, ki se v kirurgii uporabljajo za lepljenje kože, da se na njej ne pozna šivov, pod njo, pa je tkivo zašito z nitko, sem srečala še 4. punco, ki je bila z nami v sobi. Povedala je, da je 5. dan po operaciji izgubila zavest. Padla skupaj. Drugače pa se sedaj počutim v redu. Včeraj sem odstranila še zadnje steri-stripe, še vedno nosim tesni športni modrček, da tišči prsi skupaj. Da se “uležejo”. :)

Vseeno mislim, da ima moje telo dovolj. Da sem ga v tem letu dodobra zdelala. V enem letu so za mano 3 operacije s splošno anastezijo, ki so trajale 3, 4 in 2 uri. Vmes je bilo 8 kemoterapij na dva tedna. Kemoterapije se ponavadi dobivajo v razmiku treh tednov. Citostatiki delujejo načeloma v polnem šusu 2 tedna, tretji teden je rezerviran, da pride telo k sebi, da se sestavi. Sama sem izbrala terapijo na dva tedna, zraven so mi pripadale injekcije za višanje levkocitov, da ne pride do kolapsa telesa, oz. prevelikega znižanja levkociov. Moje telo je bilo močno, mogoče bi zdržalo tudi brez teh injekcij, sem pa vseeno hvaležna, da so mi jih predpisali. Ena namreč stane okoli 1000€. Vmes je bilo še en kup stresov z bulicami, ki so se izkazale za nenevarne, pa vdolbinica v lobanji, zaradi katere sem imela scintigrafijo skeleta, kar pomeni, da so mi vbrizgali neko nuklearno snov, za katero je pisalo, da pač ni nedolžne narave. 2krat so mi v pazdušne bezgavke vbrizgali zopet neko nuklearno raztopino in odstanili pri prvi operaciji eno varovalno bezgavko, med mastektomijo pa zopet brizganje te snovi in znova odstranitev ene bezgavke na vsaki strani. Vmes je bilo še kup ultrazvokov in punkcij. Enkrat, ko se je zdela onkologinji povečana bezgavka na vratu, ni citologinja dobila nič tkiva, ker je iskala bezgavko na slepo, ne pod UZ in tako po nesreči zadela živec. Vmes je bilo še nekaj “lušnih” prigod. Pri prvi operaciji, ko mi niso vstavili drena, se mi je rana zagnojila, zato je bilo potrebno znova odpreti brazgotino (brez anastezije), pa pri zadnji operaciji, so mi dren v levi roki nerodno zašili blizu živca in je bila bolečina večkrat neznosna. Eno jutro sem se celo zbudila v krvi, ker je dren očitno spuščal. Male radosti. :) Tukaj je seveda tudi psihični napor, ki se pojavi globoko v meni, preden grem na redni pregled, kjer nekako izveš ali boš še živel ali ne. So se pojavili sekundarni tumorji (metastaze) ali ne? Tako bo še nekaj časa, dokler ne pridem skozi kritično obdobje.

In takšen pregled me je čakal v torek, 2 dni nazaj. Zavestno sem vedno močna, ampak tisti, ki me poznajo, jim je že jasno, da me nekje notri kljuva, pa če to priznam ali ne. :) Zopet sem dala kri in potem je sledilo čakanje. Ko sem vstopila v ordinacijo moje onkologinje, sem zagledala na njenem ekranu mojo statistiko. Komaj sem ji dala roko, da sva se pozdravili, je že planilo iz mene. “Kaj so te rdeče cifre”? Kakšne rdeče cifre, me je vprašala. Saj je vse v redu. :) No, malo premalo beljakovin imate, ampak to ni bistveno. (Ko sva kasneje z Natašo, ki je imela isti dan pregled kot jaz, na zadnjem obisku UKC-ja, pa sva ležali na sosednjih posteljah, odšle na kosilo v Shambalo (njami), sem takoj naročila riž z jajcem in zelenjavo. Izvoli beljakovine, drago telo). “Pa shujšali ste, kajne”? Aja? No, mogoče kakšno kilo… “Pojdite se stehtat”, me je poslala na drugi konec ordinacije, kjer je stala tehtnica. Pokazala je 54,6kg. “Drekca”, sem ji rekla, “nič nisem shujšala”. :)   Vprašala me je standardna vprašanja o tem, če me kaj boli hrbtenica, kosti na splošno in mi pretipala bezgavke. Z mojo onkologinjo vedno padem v debato in tako sva pogledali fotke naših projetov z Martino Zaletel in Donno Europo. Vprašala me je, če poznam punci, ki sta bili tisti dan na Dobro jutro. Ena od njiju se je odločila zavrniti dopolnilna zdravljenja. Onkologinja mi je rekla, da se je med zdravniki takoj izvedelo, kaj se je dogajalo na Dobro jutro in da bi bilo treba ozavestiti bolnice, naj se ne izogibajo sistemskega zdravljenja.

Pa smo zopet tam. Slišala sem še kar nekaj kritik, kako nekdo, ki zavrne kemoterapijo ni primeren, da bi govoril o ozaveščanju raka na dojki. Jaz pa vedno rečem: Bolnik se naj sam odloči za vrsto zdravljenja, ker bo sam tudi nosil posledice svoje odločitve. Meni je resnično žal samo eno. Da naše zdravstvo ne podpira alternative in alternativa ne podpira sistemskega zdravljenja, medtem ko se mi zdi, da bi še najbolje bilo, če bi sodelovala z roko v roki. Ampak spet, to je odločitev vsakega posameznika. Tarin je odločna ženska, me spominja na mene, ko me ni mogel nihče premakniti tudi za centimeter. Je super ženska, ki stoji za svojimi odločitvami. In njena odločitev je tako samo njena.

Karkoli pa se že človek odloči, za katerokoli zdravljenje, pa je nujno, da ne pozabi narediti spremembe pri sebi. Ljubezen, še več ljubezni, izločiti ljudi, ki slabo vplivajo na njih, obkrožiti se z dobrimi ljudmi. Večkrat sem že naletela na vprašanje, kako je s spolnostjo med kemoterapijo, med samim zdravljenjem. Kot vas večina ve, sem se po tem, ko sem postala samska v 7. mesecu nosečnosti, popolnoma posvetila svoji hčerki in pozabila kot samska mamica živeti svoje življenje, in kaj narediti tudi zase. To je napaka. Vedno moramo poskrbeti tudi zase. Tega prej nisem razumela. Zadovoljen starš – zadovoljen otrok. Tako nisem bila nikoli zunaj brez svoje hčerke, enostavno je bil v meni tako močen materinski čut. Največ zaradi občutka krivde, ki sem ga občutila, ker Ela ni imela očeta in sem zato mislila, da ji moram tako dati dvojno dozo sebe, pa čeprav so mi starši veliko pomagali. Lahko bi tudi več, pa sem nekako sama želela prevzeti odgovornost. Ni mi bilo težko, da me ne bi napačno razumeli. Svojega otroka ljubim tako zelo, da z besedami tega niti ni moč opisati.

No, kot sem že povedala, sem po prvi operaciji spoznala svojega partnerja. Ko me je prvič objel, sem se stresla. Obrambni zid. Obrambni zid pri meni, ki sem eden najbolj odprtih ljudi. Ampak leto in pol me ni nihče objel. No, vsaj ne na tak način. :) Tako sem prebrala kar nekaj gradiva na temo spolnosti med kemo. Ja, sluznico kemoterapija uniči, oz. jo zelo oslabi v tem času. V človeku se pojavi želja po preživetju, zato niti ne misli preveč na tovrstne užitke. Nekega dne pred kemoterapijo, sem svojo onkolognjo rdeča v obraz kot kuhan rak vprašala, kaj ona meni o spolnosti med kemoterapijo. “Več kot dobrodošla je, samo če vam paše.” Ker sem bila na sveže zaljubljena…no, moj dragi pravi,. da sem cvetela vmes največ zaradi tega in da je to zdravilo. :) Tako, pa sem brcnila v ta zadnjo še en tabu. :) Veliko pomeni, da ti bližnji ne dajo občutka, da je z nami, ko izgubimo vse lase, kaj narobe. Sama se nisem nikoli počutila grdo. Takrat. Sem pa pred kratkim našla eno fotko, kjer sem izgubila in obrvi in trepalnice, pa sem bila tako sebi kot mojem partnerju čudna. Torej, pomembno je, kako se počutite takrat. Sama sem tako zelo hvaležna, da sem takrat imela takšno podporo.

Ko sem v torek po obisku onkologinje poklicala mami, da ji sporočim, da je vse v redu, sploh ni vedela o čem govorim. Mislila je, da jo sprašujem, če je s hčerko vse v redu, ker je tisti dan odšla ona po njo v vrtec. Ko sem ji končno dopovedala, da so rezultati moje krvi v redu, je samo odvrnila…”Ah, ja, seveda, da je vse ok. V to nisem niti dvomila”. :) In zadnje čase dobivam samo takšne odzive. Hvala vsem, ki tako srčno varjemete v mojo ozdravitev. <3

3 dni nazaj me je klicala Dijana Kosar, predsednica Društva zdravje za Posavje, ki se tako zelo nesebično in z ogromno volje zavzema, da bi v Posavju zbrali denarna sredstva za nov, digitalni mamograf, ki bi nadomestil zastarelega, analognega, ki ne kaže zadovoljivih rezultatov in lahko s tem samo navidezno odpravi bolnico, da je vse v redu. Prosila me je, če bi z njo nastopila v oddaji na Ansat TV, naši lokalni televiziji. Tema je bila Rožnati okrober, samopregledovanje in na splošno o raku na dojkah, saj je oktober mesec boja proti raku na dojkah. Bistveno pa je bilo, da se še posebej poudari, da Posavje zbira sredstva za nakup novega mamografa. Ko sem prišla na snemanje, sem bila prijetno presenečena, ko sem zagledala še ginekologinjo, Dr. Zagodetovo, katero sem obiskala tisto jutro, preden sem prvič prestopila prag Onkološkega inštituta. Ker je bil moj ginekolog na dopustu, sem jo prosila, da mi poleg tiste napotnice, ki so jo v Novem mestu poslali na Onkološki inštitut prejšnji dan, napiše še eno, da bom imela nekaj v rokah, ko bom prišla na OI, če slučajno tista iz Nm še ne bi prišla ali bi se izgubila. Za to ji bom večno hvaležna. Ko sem jo zagledala po dobrem letu, so se mi orosile oči. “Koliko vsega se je zgodilo vems, ko se nisva videli”, sem ji rekla… Pa mi je odvrnila, da bere moj blog. Resnično, Velika ženska, ki se prav tako zavzema, da bi samopregledovanje dojk postala stalnica v življenju vsake ženske. Tako zelo sem bila vesela, da sem jo zopet videla. Res veliko dobrih ljudi mi je stalo ob strani to mojo pot… <3

No, oddaja si lahko ogledate ta torek, ki pride. Mislim, da zvečer. Tudi če mene spustite, ker za na TV ravno nisem. Raje pišem. :) Je pa sporočilo zelo dobro. Samopregledovanje in nujnost novega mamografa v Posavju. Bo potrebno še kar nekaj dela, ampak gospa Dijana in ostali so zelo pridni pri zbiranju. Tako z različnimi dogodki, kot tudi nenehnim opozarjanjem, za kako pomembno reč gre. Meni osebno se vseeno zdi žalostno, da ni namenjenih več sredstev za tako pomembno reč. Da posavske občine ne stopijo skupaj – no, vsaj ne vse. Kmalu bo za rakom na dojkah zbolela vsaka 8. ženska. “Državni” presajalni program Dora, pa pokriva samo 1/3 celotne države. Zakaj je temu tako? Mutni posli, bi se temu lahko reklo. Na žalost. Posavje seveda ni padlo v to tretjino in bog ve, kdaj bo. V ta program padejo ženske, stare od 50. do 69. leta. kjer je rak dojke najpogostejši.  Sama ne spadam v to skupino, se mi zdi pa bistveno, da imajo starejše bolnice, pri katerih je po večini rak počasnejše sorte v smislu, da bulica raste počasneje, agresivnost je pa še vedno lahko huda, zato pride do zasevkov, bulice v dojkah pa se mogoče sploh ne občuti, da pridejo na preventivni pregled, tudi če Dore še ne bo, da imajo možnost se pa same naročiti in preventivno pregledati na vsake dve leti. Še vedno pa lahko največ naredite same zase. naučite se samopregledovanja in bodite pozorne na svoje telo. Zakaj bi bile nesrečne številke, če pa tega ni treba.

Kako lahko donirate? Bom kar prekopirala iz strani Bolnice Brežice.

  • z nakazilom na račun bolnišnice 0110 0603 0276730, sklic 0092320
  • z nakazilom na račun Društva Zdravje za Posavje, 0237 3026 0515 449
  • pošljete SMS s ključno besedo POSAVJE na št. 1919 in tako donirate 1 € (tukaj gre v donacijo cel €, nič manj)

Več najdete na streni Bolnišnice Brežice: http://www.sb-brezice.si/

In pa še naš projekt z Martino Zaletel. Tukaj najdete filmček in fotke.
http://www.utrinkicasa.si/v-tvojih-ranah-je-tvoja-lepota-rak-na-dojkah/

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Menjava ekspadrov s silikonskimi vsadki


h1 10.10.2014

25.9.2014

Vidim, da se že 2 meseca nisem javila. Včasih sem bolj ažurno pisala o poteku zdravljenja, ker se je vedno nekaj dogajalo, zadnje čase pa sem z največjim veseljem živela popolnoma normalno življenje, brez zdravstvenih stresov. In je, priznam, zelo pasalo.

Zdaj sem v Univerzitetnem kliničnem centru, na oddelku za plastično kirurgijo, kjer so mi v ponedeljek zamenjali ekspadre, t.j. vrečkice, napolnjene s fiziološko raztopino, za silikonske vsadke. Dobila sem kar nekaj vprašanj o operaciji in izbiri silikonskih vsadkov, pa kako sem zadovoljna z njimi. Sama sem imela pred operacijo raka, oz. tudi pred mastektomijo, košarico C. Ko zberem in najdem vse fotke mojih dojk med zdravljenjem, jim bom tudi objavila. No, če bom zbrala tudi pogum. :)

Ni mi jasno, zakaj se ženske toliko obremenjujejo z dojkami. Zadnje čase poslušam, kakšen simbol ženskosti so, kako nas definirajo in ne vem, kaj še vse, a dedcem ponavadi sploh ni pomembno kakšne so dojke, samo, da lahko žensko primejo za rit.

Sama sem vedno imela lepe prsi. No, vsaj za moje pojme. Lepo so stale, bile so ravno prav velike. Zakaj potem ne žalujem za njimi? Ker je zdravje pomembnejše. In to je ta prioriteta, ki bi morala biti kot taka. Sama v ženski, ki ima napravljeno rekonstrukcijo, ne vidim ne-žensko. Še več, vidim močno in pogumno žensko. Kaj mi pomagajo lepe naravne prsi, če so kakor strupeno jabolko?

V sobi, kjer ležim, sta se izmenjali že 2 ženski, ki sta se odločili za preventivno mastektomijo. To pomeni, da sploh še nista zboleli za rakom na dojki. Sta se pa presneto dobro zavedali, kaj pomeni rak dojke, saj sta ga doživljale pri svojih bližnjih. Ena od teh žensk je čakala 10 let. Pravi, da je bilo teh 10 let živčna vojna, prepletena z depresijo in strahom. Pa se je na koncu le odločila. Imela je enak postopek kot jaz. Mastektomija z ekspandri in zdaj menjava ekspandrov za silikonske vsadke. Druga gospa je veliko mlajša. Bi upala trditi, da je mojih let. Pristala je v nekem poskusnem programu, kjer so ji v samo eni operaciji odstranili lastno tkivo dojk, vstavili nekakšno mrežico in tudi že kar silikonske vložke. To se mi zdi super novica za vse nadaljne operacije, saj da greš samo skozi eno anastezijo, je veliko lažje kot da greš skozi 2 ali več. Anastezija in vnovični rezi ter celjenje ran. Vglavnem, super novica!

Torej, ekspandri zgledajo kot najbolj umetne dojke. Takšne, kot jih vidimo na srbskih pevkah na Pink TV. In čeprav je tako, sem se jih že nekako navadila in so mi bile resnično lepe, zato so se mi zdele na prvi pogled nove, silikonske, kar nekako preveč naravne. :d silikonski vsadki so za 20-30 ml manjšega volumna kot ekspandri, pa tudi razporeditev je drugačna (sem se odločila za kapljičasto obliko). So pa mehkejše in brez robov, ki so se prej čutili. Če ne bi imela brazgotin, bi se z lahkoto zamenjale za naravne. No, tam pri dvajsetih. :)

Kirurginja je zadovoljna, čeprav pravi, da ji je tista, v kateri je bil tumor, malo bolj všeč. Brazgotina pri prejšnji operaciji je postala malce dvignjena, zgleda imam takšno kožo. Tokrat je rez šel upam da zadnjič po isti brazgotini, zato se bom morala bolj posvetiti negi in jo, ko se zaceli, dobro mazati in masirati s kremo.

Torej, za kakšne vsadke se odločiti? Po lastni presoji.  Če želite, da izgledajo naravno, se odločite za kapljičasto obliko, drugače za okroglo. Vsadki so ponavadi nekoliko manjši, zato naj vam ekspander mogoče enkrat vec nafilajo, da ne bo potem premajhno. :)

Operacija je drugače potekala v redu. Skušam se spomniti, kdaj sem se zbudila, pa ne gre. Dan sta mi že tisto jutro polepšali medicinski sestri, ko sta me peljali v operacijsko, saj sta bili prepricani da sem stara okoli 20 let. :)

Sama rana me ne boli nič, samo v levi pazduhi, kjer je v kožo vsit dren, boli. Na desni nič. Samo na levi. Zgleda je všito pod nekim čudnim kotom in če temu ne bi bilo tako, bi potrebovala pol manj protibolečinskih sredstev. Poteg tega imam v roko vstavljen kanal, kamor dobim trikrat na dan antibiotik v žilo. Pa vsak dan dobim v trebuh tudi injekcijo proti strjevanju krvi. Je že lepo pikčast. :) Danes upam, da bom ze šla domov.

Drugače pa kot vidite tisti, ki me spremljate na Facebooku, sem sodelovala pri parih projektih ozaveščanja o raku na dojkah. Najprej so me povabili pri Europa donna, na sodelovanje pri projektu, katerega otvoritev bo v kratkem. Prav tako je bil objavljen članek z mojo zgodbo v novicah Europe donne, v prilogi prejšnjega ali že 2 nazaj Nedeljskega dnevnika. Najdete ga tukaj v .pdf obliki. Celo naslovnico sem krasila. Sicer ni naslovnica Vogue-a, ampak podarjenemu oslu se ne gleda v zobe, a ne. :p in ne, nisem noseča, kot me nekateri sprašujete, ampak sem se lepo redila takrat, ker sem mislila, da bom pridelala dovolj trebuha, da bi rekonstrukcijo naredili z lastnim tkivom, in ne s silikoni, ampak sem pridelala materiala samo za eno dojko. Tako da plan se ni izsel in sem ostala brez liposukcije. Trebuh pa ne gre nazaj v prvotno obliko tako zelo na hitro, kot se poredi. :) no, pa je tudi bolje tako, ko zdaj pomislim. Tisto bi bila se dodatna rana na trebuhu. Mi je pa hecno, da me sprašujete, ce sem noseča. Malo bi bilo neodgovorno od mene, tako hitro po kemo, ko me čaka še en kup preiskav, takih s sevanjem in anastezija. :)

v četrtek sem nato sodelovala na strokovnem srečanju ZZPMS, v družbi zdravnikov, zdravnikov onkologov in strokovnih delavcev. Imela sem 20minutno predstavitev. Bilo je lepo, z malo treme. :)  predavanje je bilo odlično in takrat sem pomislila, kako super bi bilo, da bi se ga lahko udeležila vsaka bolnica, ki je na poti k zdravljenju. Zanimivo je, kako različnih mnenj so si onkologi proti alternativcem. Žal mi je, da ne sodelujejo bolj, oz. niso bolj odprti v drugo smer. Sama nisem niti nikoli ne bom sugerirala, kako se naj bolnik zdravi. Lahko samo povem svoje mnjenje. Na eni strani sem v stiku s punco, ki ima istega raka kot sem ga imela jaz, s tem, da je imela povečano prvo bezgavko, torej okuženo, veliko 4cm. Prav tako velik je bil tumor v dojki. Pri njej so se odločili, da bodo zdravljenje pričeli s kemoterapijo, da bi zmanjšali tumor, potem pa bo sledila operacija. Kemoterapija je že po dveh ciklih tako zmanjšala tumor, da ga v pazduhi ni več čutiti, v prsih pa samo še minimalno. Očitno je takšna praksa, da tumor popolnoma izgine, zato na mesto tumorja vstavijo klipsno, da kasneje, po operaciji, ko se dela histologija, vejo kje je bil takrat tumor. No 1:0 za onkologijo in kemoterapijo. Zdaj me bo Jaka Bitenc stresel iz hlač, zato bom povedala tudi, da nekdo, ki izdeluje konopljino olje spremlja 2 bolnika s tumorjem v glavi, ki se po uporabi olja manjšata. Zato…vsak naj se odloči po svoje. To je pravica bolnika. Prijateljica je zavrnila kemoterapijo. Odločila se je za rekonstrukcijo in ker je imela hormonsko pogojenega raka, zmanjšala vnos estrogena v telo preko prehrane. Redno se testira in je res uspela zmanjšati nivo estrogena.

V soboto smo speljale še projekt z Martino Zaletel in Utrinki časa. Moja čudovita prijateljica, fotografinja, ki me spremlja z objektivom že od samega začetka zdravljenja. Projet je bil najprej mišljen kot skromen, pa je na koncu s skupnimi močmi postal nekaj veliko večjega. Zahvalo bom prekopirala kar od Martine:

Narodna Galerija hvala za prostor!

Čisto hud stiling in obleke:
Nina Šušnjara

Najlepše svečane obleke:
Krinolina, izposoja svečanih in poročnih oblek

Zlate vizažistke:
Maja Susnjara
Studio Celestina – Živa Volk s. p.
NILLANDIA – dežela lepih nohtov ter modnih dodatkov
LCM LEPOTNI CENTER

Canon Slovenija hvala za objektiva!

Amadej Rožman hvala za vso foto pomoč.

Osebno bi se rada zahvalila se fotografinji, čudoviti prijateljici Martini Zaletel in Nataši Medvedič, ki je prav tako ogromno prispevala k našem projektu, pa se odlično družbo mi je delala zdaj v UKC, saj je bila operirana le en dan za mano. :) in ogromen hvala vsem sodelujočim, močnim ženskam, ki so šle skozi izkušnjo rak na dojki. Čudovite, čudovite ženske. ♡

Nastala je prva uradna fotografija, ostale pa se sledijo.

Nastal je tudi posnetek, ki so ga predvajali na dnevniku na POP TV na 24ur. Menda bo nekaj omenjeno tudi na Viziti v nedeljo. V oktobru pa bo tudi prispevek na tedniku, in sicer o eni od naših punc, ki je tudi sodelovala na snemanju v soboto.

Pa se povezava do posnetka na 24ur. KLIK

Kaj je bistvo vsega skupaj? Ozaveščanje, da bolezen ni le nekaj, kar lahko dobijo ostali, vi pa ne. S takim trendom zbolevanja bo v naslednjih letih za rakom dojke zbolela vsaka 8 (osma) zenska. Na predavanju, katerega sem se udeležila v četrtek, so na vprašanje, koliko žensk si redno samopregleduje prsi, od 90ih, dvignile roko samo 3 ženske. Zaskrbljujoč podatek. V Sloveniji poteka “državni” presajalni program Dora, ki ženske redno vabi na preventivne mamografije. Žal ta drzavni program pokriva samo tretjino drzave in se prepočasi širi na ostale dele države. Zakaj? Ker bi sicer bilo preveč naenkrat na novo odkritih rakov. Zato, drage moje, ne čakajte, da vas nekdo prosi, da se udeležite mamografije, ker tega povabila lahko še dolgo ne boste dobile. Poskrbite same za svoje zdravje. Prosite ginekologa na rednem ginekoloskem pregledu, da vam pretipa prsi in podpazdušne bezgavke. Vsak rak je bistveno bolj ozdravljiv v zgodnjem stadiju. Torej gre za bitko s časom. Vsak je svojega telesa gospodar. Samopregledovanje, čimmanj stresa, gibanje in zdrava prehrana. Sebe moramo imeti radi in šele nato nas lahko imajo tudi drugi in formiramo zdrave odnose.

Rada bi se še zahvalila mojim staršem, da skrbijo za mojo preljubo hčerkico, zdaj ko sem v UKC. In hvala mojem dragem za čudovito leto, ki ni bilo lahko, ampak veliko lažje, ker sva en drugem stala ob strani in si bila v oporo. ♡ Hvala tudi vsej širši družini, prijateljem in znancem za tolikšno podporo in vzpodbudne besede. ***

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Scintigafija skeleta ali scan kosti


h1 23.07.2014

Sobota, 19.7.2014

Priznam, da sem že skoraj da malo odmislila vse skupaj – moj žlebiček na glavi. Rezultatov krvi in rentgena glave do včeraj (petka, 18.7.) nisem dobila in sem si mislila, da če bi bilo kaj narobe, bi me tako ali tako že klicali. No, pa me je le presenetil klic prejšnji teden.

Vedela sem, da me kličejo iz onkološkega. Nastala sta tisti cmok v ustih in stisk pri srcu, otrpnila sem za trenutek in se javila. Na drugi strani je bila medicinska sestra, ki mi je razlagala, da kliče iz oddelka nuklearne medicine in čeprav rentgen glave ni bil tam, se sploh nisem spomnila, da sem naročena 31.7. na scan kosti. Sploh je nisem slišala kaj govori, samo vprašala sem jo, če je kaj narobe. Nasmejala se je in rekla, da sploh ne, samo da se je sprostil datum na scintigrafiji in da bi lahko prišla že v četrtek 17.7.2014. Globok vdih in moja potrditev ter še par globokih vdihov. Mislim, da sem pred tem za nekaj časa nehala dihati.

V sredo, 16.7.2014, je imela moja sončica 2 leti. Še tukaj bom povedala, kakšna sreča je moj otrok. Je moja ljubezen, moj največji in najlepši dosežek – pa sem diplomirala iz štroma, kar tudi ni ravno lahko. Želim ji samo najlepše in najboljše, da bo tako nasmejan, sproščen in srečen otrok še naprej. V sebi pa si neizmerno želim tudi, da bi jo gledala kako odrašča še dolga, dolga leta.

No, ampak ravno za njen rojstni dan sem zbolela. Dobro, da smo ga praznovali že za vikend. Poletna viroza, kakor pravi temu moja mati. Začele so me boleti mišice, vročina, slabost, glavobol, tresenje, pa čeprav sem bila pokrita z dvema dekama in kovtrom. Srčico sta popazila moja starša, moj dragi pa se je javil, da me naslednji dan pelje v LJ, da ne bom vozila v takem stanju. Farmacija je kljub vsemu čisto fajn zadeva in Lekadoli so poskrbeli, da sem vročino zbila, naslednji dan je je sicer še vseeno bilo malo, tako da sem bila za prevoz neizmerno hvaležna.

Kaj je scintigrafija? O tem si lahko preberete tukaj: http://www2.kclj.si/nuklearna/Diagnostika/scintigrafija_skeleta.htm

Medicinska sestra me je že po telefonu opozorila, da bi bilo tisti dan in noč dobro, da nisem poleg moje srčice, zato sva z dragim odšla kasneje prespat v naš skoraj že domek.

No, preiskava je potekala v redu. Zjutraj so mi aplicirali izotop v žilo. Pač neko radioaktivno zadevo, ki se menda nakopiči v obolelih kosteh ali nekaj takega. Preberete si lahko na povezavi zgoraj. Potem sem imela 3 ure časa. Doma sem si na tablico prenesla nekaj delov najljubše nadaljevanke in se že veselila, da se zleknem na stole v čakalnico in porinem slušalke v uho. Ampak na onko ni nikoli dolgčas in že ko sem prihajala iz kleti (kjer je nuklearni oddelek) v čakalnico, sem zagledala svojo sotrpinko, dobili sva se še z najino nutricistko, potem pa sem se javila še bivši cimri, ki je v času mojega “bivanja” na onko specializirala ravno na nuklearni medicini na OI, zdaj pa je na Kliničnem, tako da preden sem šla na snemanje skeleta, sem se dobila še z njo. In tako so tri ure minile kot bi mignil.

Scan skeleta ne traja 20 minut, kakor mi je bilo rečeno, ampak sem bila notri več kot eno uro. Malo je bilo moja napaka, ker sem se vmes nekaj popravila in je zameglilo sliko, tako da sva morala s tistim, ki to dela, popraviti in posneti še enkrat en del. Zraven tega, pa je ta zdravnik ali medicinski tehnik (nimam pojma, kaj je bil) želel še posebej posneti moj “žlebek” na glavi in vseh treh strani, da se bo za ziher videlo.

Po končanem scanu mi je rekel, da ne izgleda nič pretresljivega in če me slučajno boli zob? Prosim? Kakšen zob? Ne, ne boli me zob. :) Kasneje mi je pokazal fotke, ki sem jih seveda jaz kot jaz tudi poslikala in pokazal tudi črno piko na zobu. Ta menda kaže na vnetje. Zgleda bo treba k zobarju. :)

Če ne drugega, kdo se lahko pohvali s takim spektrom različnih fotk skeleta? :)

Nato sem odhitela na trolo in v center, kjer je bil moj dragi v pisarni in odhitela sva jest in domov. Vmes sem še poklicala mojo cimro in ta mi je povedala, da črne pike na zobih so velikokrat videna situacija. Da gre za vnetja, ki se jih ne čuti, ampak da tudi minejo. In da bi v primeru metastaz imela pikice na hrbtenici in v tistem predelu – da se tam naredijo največkrat. Na glavi je zgledalo vse ok, čeprav jaz itak vidim neke zadeve. Mi bodo pa sporočili, če bo kaj nujnega, celo zelo hitro, drugače po po standardni hitrosti. Moje scane mora preučiti prej zdravnih, specialist za to in podati mnenje.

Včeraj, v petek, pa so končno prišli tudi rezultati krvi in rendgena glave. Dobila sem pošto iz OI. Bilo je sporočilo mojega kirurga: “Z veseljem vam sporočam, da so tako tumorski markerji, kot tudi rendgen glave brez posebnosti.” :) Pošta iz OI me vedno nekako spravi v stres in čeprav mi je rekla moja bivša cimra, da imam zelo zdravo psiho, saj sama verjetno ne bi mogla to vse skupaj tako dobro prenesti, so se mi po prebrani pošti, še potem, ko sem odšla mojim doma povedati, da je vse ok, tresle roke. :)

Tako, zdaj počakam samo še na rezultate pri scanu kosti.

Ja, pa da ne pozabim. Več vas me je že vprašalo, kako je s plodnostjo po kemoterpiji. Zgleda, da pride nazaj po 4,5 mesecih, če vprašate moje jajčnike. Tistim, ki prejemajo biološka zdravila pa je utišano delovanje jajčnikov za dobo 5 let. Ne vem, kako je pri hormonskem zdravljenju… Otroke imate še vedno lahko, moja onkologinja je na začetku celo navijala, da bi jih kasneje še imela, celo ponudila mi je opcijo, da se jajčeca zamrznejo za primer, če ne bi prišla iz mene, kar se tudi dogaja. Sama sicer nisem izkoristila te možnosti, je pa možno.

Pa lep večer…lahko noč. :)

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Ponovno na onkološkem.


h1 6.07.2014

Pogrešam čas, ko je bilo življenje in živeti tako zelo samoumevno. Pred kakšnim mesecem sem na glavi začutila vdolbinico. Ne vem, če je danes kaj večja. Mogoče le malo širša. Dolga je kakšnih 5cm, široka in globoka pa kakšne pol centimetra. Opazovala sem jo in čakala, če bodo kakšne spremembe. V torek sem klicala svojo onkologinjo, saj ima ta dan ordinacijo, ampak je ni bilo. Menda pride šele sredi avgusta iz dopusta. Danes, v petek pa sem imela namen poklicati še svojega kirurga, ki ordinira ob petkih in poskusiti srečo, če pa mogoče on je na onkološkem.

Ker sicer živim popolnoma normalno življenje in imam sedaj še posebej pestre dneve, saj z dragim končujeva našo skupno “štalco” in vmes, ko naročujem kopalnico, se dogovarjam s keramičarjem in naročujem pult, imam v mislih kaj je potrebno še narediti naslednje dni, zraven pa je akcija še s hčerko, ki je rano v letih, ko jo vse zanima… Želim reči, da je življenje zdaj tako lepo, da nočem niti ne želim več dodatne drame. Počutim se odlično, sem polna energije, nimam nobenih simtomov, da bi karkoli bilo narobe.

Ampak zgleda drama mora biti. Zjutraj me je poklicala prijateljica iz LJ, da je z možem na poti v Zagreb in da se dajmo dobit na kavi. Pokazala sem ji svojo vdolbinico na glavi in takoj mi je rekla, da naj ukrepam. Prav ustrašila sem se, priznam. Takoj sem klicala svojega kirurga in ko sem ga končno dobila na telefon, me je začel pomirjati, da sigurno ni nič takega, da sam še ni slišal za tak primer, da pa se naj pridem pokazat naslednji teden, da pogleda.

No, dragi mi je rekel, da naj malo poguglam in čeprav prejšnjič nisem našla nič, mi je pa danes na besedi “skull spreading”, takoj vrglo ven naslednji strokovni članek z naslovom: “Metastatic skull tumor”, v prevodu metastatski tumor lobanje. Prebrala sem, da je v 55% posledica raka na dojkah ter da je možno, da je bolnik brez simptomov. Narisane so tudi skice, kako izgleda in ena izmed opcij je tudi ta:

Fajn. :/ Piše še, da je čas, ki so ga bolniki preživeli od treh do 70 mesecev (preizkavo so delali na 175 bolnikih s tem rakom). Tukaj se ne govori več o možnostih preživetja. Samo koliko časa ti še preostane.

Ko sem prebrala TA ČLANEK, me je seveda mahnilo po glavi. Spet sem poklicala kirurga in mu povedala kaj sem prebrala in mu rekla, da pridem čez eno uro v njegovo ambulanto. Sicer mi je rekel, da če bi res bil ta rak, da potem je tako ali tako vseeno, če z zdravljenjem začnemo danes ali čez en mesec. :/

Tako sem letela v petek ob enih v Ljubljano na Onkološki inštitut. Nekako sem se že pomirila do takrat, sploh ker mi je družbo delala medicinska sestra, ki dela v njegovi ordinaciji. Pred mano je bila še ena gospa. No, gospa. Verjetno nima niti 40 let. Kakšnih 35 let. Iz ordinacije je prišla resna – kasneje, ko sem odšla potrditi kartico, pa sem jo videla, kako je hlipala in se stiskala k svojem partnerju. Očitno je izvedala, da jo čaka pot onkološkuh bolnikov. :/ Kar zaželela sem si, da bi jo odšla objet in ji rečt, da bo vse ok. Mah…

No, kirurg je po tem, ko je potipal mojo vdolbinico, rekel, da imam to sigurno tam že od nekdaj, ampak da sem našla šele sedaj. Ampak meni je to hecno, ker stvar res ni majhna in na telesu najdem še najmanjši mozolj preden sploh upa pokukati na plano. No, povedal je, da s tumorji na lobanji in v možganih res nima veliko izkušenj, zato me je dal na preiskave, da bova po njegovo spet, mirna jaz in s tem tudi on. “Kako ti naj drugače dokažem, da nimaš prav”, mi je rekel. :) “Kako bilokateri ženski dokazati to, brez, da ji daš dokaz”? :D Ah, dedci. :) )

No, Tako je napisal napotnico za rentgen glave, ki sem ga opravila že danes ter odvzem krvi, ki sem ga tudi že imela danes. naročil je teste tumorskih markerjev, v ponedeljek pa dobim datum še za scan skeleta, saj sem bila danes prepozna, ker delajo le do dveh. Kri sem tako oddala, potem pa odšla na rentgen. Ker jaz kot jaz ne morem biti tiho, sem bogemu revežu, ki je rentgen opravljal, postavila 100 in eno vprašanje. Vedel ni pa nič. Tako mi je rekel, da bom vse odgovore dobila, ko bo zdravnik dobil moje slike v vpogled. Brazda se je na bočni sliki sicer videla na frontalni pa ne. Ker moram imeti vse dokumentirano, sem poslikala tudi slike, ki so nastale. Fotke so tako super, da sem že rekla, da bo ena pristala na moji profilni sliki na Facebooku. :)

Nič, to je to. Psihično zelo, zelo naporen dan. V ponedeljek izvem, kdaj imam scan sceleta in ker po le-tem sevaš še 6 ur, ne bom smela toliko časa biti v bližini hčerke. Tako se bomo toliko več časa stiskali prej. <3

Sošolka mi je prej napisala, da ne bere več mojih blogov, ker jo preveč stiska za vsako. Pa ni moj namen, da koga stiska, samo da veste, kaj se dogaja z mano. Da se takrat, ko se vidimo, lahko pogovarjamo tudi še o čem drugem, ne samo o raku. Hvala vsem, ki mi stojite ob strani in prosim, držite pesti, da gre za lažen preplah. Kar naj mi moj kirurg dokaže, da sem se motila. Tokrat mi je vseeno tudi za moški ego. :P

Drugače pa sem sedaj že drugič naletela, da mi je onkološki bolnik rekel, da sploh ne ve, kako naprej, da nič ne izve, da nima koga vprašati, zato sem še toliko bolj hvaležna moji ekipi, ki me sicer imajo že verjetno poln kufer, ampak še vedno pa jim uspe, da me pomirijo. Hvaležna sem, da jih lahko pokličem in da imam koga poklicati. Hvala.

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Pregled na onkološkem inštitutu


h1 11.06.2014

Včeraj, 10.6.2014 sem bila naročena na redni pregled na Onkološkem inštitutu. Pregledi so od začetka na tri mesece, kasneje na pol leta in na koncu v razmiku enega leta. Nazadnje so bili izvidi v redu, le jetra sem imela kot da ga še prerada cuknem. :) Pač kemoterapija naredi svoje. Takrat mi je onkologinja naročila, da opravim ponovne teste, na katere se naročim pri osebnem zdravniku, kakšen mesec od tistega pregleda. Naročila sem sicer se, ampak na sam pregled pa popolnoma pozabila.

Sem pa vmes odšla do ginekologa, da je pogledal moje jajčnike na ultrazvoku. Od same novice o raku, sem na pregled odšla že dvakrat. Ker sem BRCA 1 (gen raka na dojkah in jajčnikih) pozitivna, se mi vseeno zdi ok, da večkrat preverim, če so jajčniki v redu. In so bili. :) Povprašala sem ga še, kako bi izgledalo, če ne bi bili v redu in mi je povedal, da bi bili povečani in menda bi se videle brazgotine.

Včeraj sem tako odšla na pregled. Ker je moj rak bil zelo agresiven in trojno negativen, so prva leta, mogoče tudi meseci tisti, ki so kritični, zato mi misel na sam pregled ni bila najbolj ljuba. Vseeno, kar se mora, ni težko.

Kot je že v navadi, sem odšla v laboratorij oddati kri. Zopet sem naletela na medicinsko sestro, ki je res super. No, saj so po večini vedno vsi zelo v redu. Povedala mi je, da imajo ogromno ljudi, ki hodijo leta na kontrole (kar pomeni, da še dolgo živijo) in mi nastavila roko, da sva udarili petko z namenom, da bo vse v redu. “Veliko ste že dali skozi”, mi je rekla… Pa nekako kar pozabim, kaj vse… šele ko mi kdo kaj takega reče, dobim cmok v grlu.

Potem sem poklicala prijatelja farmacevta, ki dela na onko, da se na hitro vidiva, pa mojo nutricistko, da dorečeva še par stvari, saj se poroči in ima še prej dekliščino najina najboljša prijateljica. Vseeno sem izkoristila njeno pisarno in na hitro skočila na tehtnico. Zredila sem se za dve kili. In bila presrečna zaradi tega. Izgledam sploh več ne suho, ampak zadnje čase sem veliko jedla, kile pa sploh niso nikamor šle. Držale so se tistih 52 kilogramov kot pijanec plota. Ker sem ob spoznanju, da imam raka v tistem mesecu shujšala na 49 kg, od normalnih 54, sem sedaj veliko bolj pozorna na to, da kile ne padajo.

No, potem pa je že prišla moja preljuba Marika. Vse najboljše za rojstni dan, draga moja. :* Celih 70 jih že šteješ, a čeprav jih kažeš 20 manj. <3

Odšle sva na čaj in kavico, potem pa pred ambulanto. Vmes je prišla na svojo tretjo kemoterapijo še moja cimra iz zadnje operacije. Barbara, tako čudovito izgledaš… Upam, da si v redu in slabosti niso prehude. :* Ko sva se pogovarjali v nama znanem jeziku (to je o injekcijah za višanje levkocitov, oddelkih na onko, kemo…), je njen mož začel zmajevati z glavo. “Vedve se pogovarjata o vsem tem, kot da gresta jutri v hribe”. :)

Po temeljitem čakanju, so me končno poklicali v ambulanto moje onkologinje. Takoj me je pohvalila, da izgledam dobro in da imam fajn goste lase. :) Pogledala je moje rezultate in mi povedala dobro novico, da je z menoj vse v redu – vsaj glede na rezultate. Še celo jetra so se že povrnila v normalno stanje. :) Pretipala je še moje bezgavke, ter me povprašala, če me kaj bolijo kosti. Povedala sem ji, da me večkrat zaboli levi kolk, ampak je rekla, da je to posledica kemoterapije in da je bolečina v kolkih po kemoterapiji prisotna pri veliko bolnikih.

“Naslednjič se vidiva čez 4 mesece. Zdaj pa uživajte v dopustu” je rekla. Oddahnila sem si in odracala domov. :)

Pred časom sem na spletu naletela na članek o socialnem življenju bolnikov z rakom. Nimam pojma kateri je bil, vendar je opisoval psihični udarec samega bolnika med kemo ali ob samem soočenju z boleznijo. Strah, kako gleda partner na bolnika pred in po kemoterapiji ali tudi ostali svojci, prijatelji, še dodatno obremeni bolnika.

Večina mojih bralcev ne pozna moje zgodbe, vas pa zelo zanima. :) Nikoli nisem pisala o tem, pa tudi ne bom, ker niti ni vredno besed, lahko pa vseeno povem, da sem bila sama od 7. meseca nosečnosti naprej. Ker sem trdila, da nobenega moškega zaradi slabih izkušenj tudi pogledam ne več, mi je kar nekaj prijateljic reklo, da naj le malo počakam in bo že prišel pravi.

In tako sem na rojstnem dnevu sina moje prijateljice spoznala svojega dragega… samo en mesec po operaciji raka in en mesec pred pričetkom zdravljenja s kemoterapijo. Niti pogledal ni čudno, ko sem mu povedala, da me čaka kemoterpija, kot da je to nekaj povsem normalnega. Le povabil me je da grem naslednji dan z njim na sejem alternative, da bi mogoče našla tudi kaj kar bi bilo dobro zame. Priznam, da celo noč nisem spala, saj sem imela cel kup mešanih občutkov. Tako sva začela prijateljevati in že kmalu mi je rekel, da bi bil rad del moje zgodbe… Da želi z mano na prvo kemoterapijo. In tako je bilo in to je on, ki mi stoji že od samega začetka ob strani in me ima rad. Nikoli me ni tretiral kot da sem bolna. Še ko sem bila brez las, me je ponosno objel in prijel za roko, kot da sem najlepše bitje daleč naokoli.

In to je to.. moje socialno življenje med zdravljenjem raka. Ljubezen. Hvala mojem dragem, da mi je daje toliko. <3 In hvala mojemu otroku, moji sreči, ljubezni in ponosu, da mi niti ne pusti, da bi imela čas razmišljati o čem slabem. :)

Drugače pa sem res super. Življenje je sedaj najlepše. Moj otrok je čudovit, dragi je zlat in že smo preživeli 9 prečudovitih dni na meni najlepšem kraju ob morju, tako da barvo že imam in tudi nakopala sem se. Sem nadoknadila, ko lani nisem mogla na morje zaradi raka. Trkam da tako lepo tudi ostane. :) Skoraj ne morem verjeti, da ni minilo niti tri mesece od mastektomije in niti 5 od zadnje kemoterapije.

Rada bi se še zahvalila Združenju ZPMS za povabilo na seminar, kjer bom imela predavanje, ter Europa Donni za povabilo pri njihovem projektu, ki ga pripravljamo za letošnji oktober, ko bo mesec boja proti raku na dojkah.

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Bulica št. 3


h1 21.05.2014

Prejšnji teden sem pod bradavičko začutila bulico. Takoj sem zavila z očmi in si mislila, »whatever, ne da se mi več«.  Nisem delala neke prevelike panike, sem pa pokazala bulico sestrični in mojem dragem. Sestrična je takoj, še preden je sploh potipala, skoraj da zavpila: NI BULA!! In še ene par krat ponovila. Ne vem, koga je želela prepričati. Sebe ali mene. :/ Ko je potipala, jo je seveda začutila in samo rekla, da bo vse ok. Mora biti. Moj dragi je sprva rekel, da si naj ne predstavljam bulic in da v dojkah tako ali tako nimam več tkiva in ko je v polmraku iskal mojo bulico, mi je šlo na smeh, ker me je spraševal:« Tole«? Ja, kako naj jst vem, če pa mojih dojk sploh ne občutim in nisem takrat imela pojma, kaj in kje je tipal. No, seveda jo je našel tudi on. Kot sem rekla, neke hude panike nisem delala, tako da sem šele v petek poklicala svojega kirurga, ampak ga žal ni bilo v službi. Sem si rekla, da bom pa v ponedeljek poskusila srečo.

Še enkrat bom pohvalila cel onkološki inštitut, saj so po tem, ko so par krat prevezali linijo po celem onkološkem, le našli mojega kirurga in priznam, da sem si pošteno oddahnila, ko sem končno zaslišala njegov glas. Takoj mi je rekel, da verjetno, da ni nič hudega in da je samo kakšen procent, da bi bula bila rakava, da se naj pa vseeno pridem pokazat. Povedala sem mu, da imam v sredo (danes torej), tako ali tako polnjenje in ga vprašala, če lahko takrat. Povedal je, da ima cel dan operacije, da pa si bo vzel čas, ko bo med operacijama.

No, danes sem potem že na vse zgodaj odšla v Ljubljano. Ker sem imela polnjenja ekspandra naročeno malo pred deveto uro, sem prvo odšla v UKC, na oddelek za plastično kirurgijo. Čakala sem dolgo. Okoli eno uro. Ko je prišla moja kirurginja, sem ji povedala za bulo. Poiskala jo je in pretipala, ter rekla, da ne bo polnila, ker je ravno na mestu vboda, kjer se ekspandri polnijo. Naj povem,  da je rakave bule dobro čim manj zbadati, da se rakave celice ne raznašajo okoli. Najprej je rekla, da je verjetno to ravno mesto, kjer je skupaj zašila mišico, potem pa se je spomnila, da je bila pri meni, zaradi drugačnega reza, mišica zašita drugje. Tisti zaskrbljeni pogled mi ni bil prav nič všeč. To je tisti pogled, v katerem vidiš, da se človeku zasmiliš. Rekla mi je še, da lahko pridem kasneje nazaj na polnjenje, če bo vse v redu, da lahko pa tudi naslednjo sredo.

Ko sem prišla ven, sem bila nekako šokirana… Prej se mi je nekako zdelo, da bo vse ok…potem pa sem kar malo podvomila. Odšla sem na onkološki inštitut v ambulanto 12, do medicinske sestre in jo prosila, da pokliče mojega kirurga, kakor sva se dogovorila. Povedala mi je, da je rekel, da pride čez pol ure, saj je bil ravno med operacijo.

Odpisala sem mojem dragem in ko je še on bil zaskrbljen, so se mi v očeh nabrale solze. Seveda, sem si mislila… Zakaj bi zdaj, ko je moje življenje lepo kot še nikoli, sreča trajala, če pa imam lahko še naprej dramo? Prosila sem ga, da pustiva to temo, ter odšla na wc, da si obrišem solze. Ko sem prišla nazaj v čakalnico, je že prišel moj kirurg. Odšla sva v ambulanto, kjer je pretipal mojo bulo. Rekel je, da je velikosti 0.5×1.0cm, ampak da verjame, da ni nič hudega. Da je krivo ali zbadanje pri polnjenju ekspandra ali pa je ostala kakšna brazgotina od operacije. Da je zelo malo šans, da bi bil zopet rak, sploh ker je bula v zdravi (nekad bila) dojki. Povedal je še, da je mišico zelo dobro postrgal in mi še medicinsko razložil, kakšni so sloji v dojki. Predlagal je, da bulo opazujem in vidiva čez kakšen mesec, kakšna je. Potem pa me je pogledal in rekel: »Naročim raje ultrazvok?«. Ja, prosim, sem mu rekla… Spet mu lahko rečem – en velik hvala!! Takoj je odšel do medicinske sestre, da napiše napotnico in rekel, da bom tako mirna jaz in on.

Preden sem odšla na UZ (ultrazvok), sem odšla še pred OI, kjer me je čakala ena od znank, ki mi je potem delala družbo in na OI in kasneje na UKC. Hvala, Karla, res je pomagal najin čvek, da nisem toliko mislila na to kar me čaka! Čeprav sem si želela, da ne bi bilo stresno, si nisem mogla pomagati… enostavno se misel zasidra v glavo in ne da miru.

Po kakšni uri čakanja, sem prišla na vrsto. Zdravnica je pogledala moje dojke in prvo me je vprašala, če sem imela tudi naravne tako velike. J Meni se drugače sploh ne zdijo velike in imam mislim da najmanjše od vseh, ki so šle skozi isti postopek kot jaz. J Dojke bodo takšne kot so bile. No, kot so bile med dojenjem. J

Bula na UZ ni bila vidna, kar pomeni, da je bula samo nekakšno tkivo in ni videti, da bi bile na kakršenkoli način spremenjene celice. Kako sem si oddahnila. Uh…

Ker sem bila ravno na UZ, kamor ni lahko prit, sem prosila zdravnico, da pogleda še neko minimalno bulico, ki se mi je naredila na roki, ampak je tudi ta bila ok. Menda se rade takšne bulice naredijo v kitah.

Tako, ker je bilo vse v redu, sva odšli nazaj v UKC na zadnje polnjenje ekspandra. Z zdravnico sva se dogovorili, da bi bila operacija, kjer bi zamenjali ekspander s silikonom nekje v sredini septembra. Da naj pokličem v začetku avgusta in povem, kdaj bi mi najbolj ustrezalo. Izmerila je še veličino in po katalogu izbrala silikonske vložke.

Prijateljica je potem odšla domov, jaz pa sem odšla nazaj na OI do moje nutricistke, vmes pa še srečala mojo bivšo cimro, katero sem tako ali tako imela namen poklicati. Lepo smo poklepetale, sama pa sem pojedla 2 sendviča. Cimri sem rekla, da je možno, da imam problem s ščitnico in takoj se je javila, da gremo k njej v ambulanto, da mi bo naredila UZ ščitnice. Tudi ta je bil v redu. J (Danes sem imela dan UZ-jev). J

Potem sem odšla v plesno šolo Bolero, saj s puncami in Europo donno pripravljamo projekt, ki zajema tudi plesno koreografijo, ki smo se jo danes učile. Moram priznati, da so vse punce tako zelo čudovite. <3 in prav vse skupaj nas veže enaka ali zelo podobna situacija.

Potem sem hitela domov, da sem še vsaj eno urico z mojo preljubo, preden jo dam spat. Največja sreča je, ko te otrok vidi in se te tako iskreno razveseli, zakliče mamiiiiiiii in objame. <3

Kako zelo si želim, da bi ta sreča trajala in trajala… <3

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Tretje polnjenje ekspandrov


h1 8.05.2014

Včeraj sem bila, po treh tednih, ponovno na polnjenju mojih ekspandrov. Naročena sem bila že 8:45. Tokrat sem prvič čakala, da sem prišla na vrsto, ampak ne več kot pol ure.

Ker smo nekaj dni nazaj rezervirali morje, prvega od upam da dveh dopustov to poletje, sem takoj , ko sem prišla v ambulantno sobo, pogumno rekla plastični kirurginji, da dejmo pa danes napolniti s 60ml fiziološke raztopine, da bo do morja, ko imam sicer še eno polnjenje, že nekako izgledalo. :)

Kirurginja je bila seveda takoj za in rekla: »seveda, kaj bi to kar naprej pikali, dejmo raje več naenkrat.« Vprašala me je še, če sem vzela zjutraj kakšen naklofen, pa sem ji odvrnila, da nisem, saj ga tudi prejšnjič nisem in ni bilo nobenih bolečin. Tablet, protibolečinskih in takšnih, ki so proti slabosti, sem v zadnje pol leta pojedla toliko, da raje potrpim tudi bolečino in pustim svojemu želodcu, da zopet malo »zadiha« in pride k sebi. Kasneje, v čakalnici, sem celo poslušala neke ljudi, ki so se pogovarjali, da je nekomu naklofen uničil želodec – popolnoma verjamem, če ga je jemal predolgo in prepogosto.

»Zbodla bom«, je rekla kirurginja, ko je z magnetkom našla vbodno mesto na levi dojki. Kul, sem si mislila, tako ali tako ne bom čutila…. Seveda sva se zagovorili in ko je stegnila roko po novo brizgalko dvajsetih mililitrov, jo je medicinska sestra opozorila, da je že vbrizgala 3. :) »Lahko pa dava še eno«, mi reče… Ah, ne. Pretiravali pa ne bomo. »60 bo dovolj za en dan«, sem rekla. Vbod v desni dojki sem nato, še sama presenečena, začutila. Sicer ne kot vbod kože, ampak kot bi zadela živec. Tak bolj omrtvičen živec. Ni bolelo, samo čutila sem malce bolj neprijeten pritisk. Veselo sem ji povedala, da skoraj da ne morem verjeti, da sem nekaj malega občutila, pa mi je rekla, da je bilo tkivo tako postrgano iz mojih dojk, da so šli tudi živci v maloro, ampak da ni nujno, da se ne bodo obnovili. Je pa res hecen občutek. Primerjam ga lahko z občutkom dlesni, po tem ko jih omrtvičijo, da izpulijo zob. Veš da so tam, lahko pa zarineš notri noht in ne bo bolelo. No, približno takšen občutek je. Še par posebnosti je. Prvo je odkrila moja sotrpinka Barbara, s katero sva bili operirani v razmiku enega dneva. In sicer, ko spijeva mrzlo pijačo, občutiva mrzlo tudi v dojkah. Jaz sem to občutila kasneje. In pa še vročina. Ta fiziološka se včasih notri zelo segreje in dojke skoraj da ne gorijo. :) No, ni tako hudo, samo vroče so. Če imam na sebi recimo neko različico ahh bra-ja in še dve majici po vrhu, ter sem pod kovtrom, bodo postale vroče. Tako da jih je potrebno malo »prezračiti«, da spet pridejo na normalno temperaturo. Ampak to sem bolj opažala pred časom. Zdaj vedno manj.

No, ko je kirurginja napolnila še desno dojko, mi je rekla, da se usedem. Nekaj časa je gledala moje dojke, jaz pa sem jo vprašala… »Kako veliko je zdaj to«? (Vključno z zadnjim polnjenjem je bilo notri 200ml). Pa je bila malo zamišljena in mi potem rekla, da se ji pa zdijo malo velike za 200ml in če nismo slučajno pozabili vpisati kakšno polnjenje. Seveda nismo pozabili. Mišico zgoraj, tisto ki pokrije dojke, imam zgleda še iz časa atletike veliko. Če bi bila dec in če bi izgubila trebuh, bi imela ekstra hudo postavo. :D Poskusila je in rekla, da je zgleda res mišica tista, ki naredi dojko toliko večjo. Rekla je, da je velikost zdaj že zelo dober B, tako da sem se odločila, da do 300 sigurno ne bom šla. Mogoče še 40 ali 60, mogoče pa celo nič več. Bom videla kaj se bom odločila v naslednjih dveh tednih.

Drugače pa res izgledajo hecno. Prijateljica, oz. bivša cimra, ki opravlja zdaj specializacijo na Kliničnem, s katero sva odšle po polnjenju na kavo, se je hecala, da izgleda kot da imam dve odrezani žogici namesto dojk in da so po balkanski estetiki, kjer je moderno, da se čim bolj vidi, da so umetne, čist hude. :) Pri nas raje vstavljamo kapljičaste vsadke silikonov, ki izgledajo bolj naravno. Za takšne sem se odločila tudi sama.

Ko sem kirurginji potarnala, da kako to stojijo, da prej so pa drugače, mi je odvrnila, da ta oblika nima veze z obliko, ki bo nastala po vstavitvi silikonskih vsadkov. Prijela je moje dojke in ju postavila bolj skupaj, ter rekla, da to zdaj so samo proteze, ki raztegnejo kožo in naredijo prostor pod mišico. Kasneje bosta dojki bolj skupaj in tudi malo višje. Včasih sem imela dojke visoko, zato mi je to, da so zdaj nižje, res čudno. Kirurginja mi je še pripomnila, da to kakršne sem imela, da tega ne bo več. Z drugimi besedami – pozabi, kaj je bilo. J Mi je pa povedala, oz. pokazala majhne črtice, oz. malce nagubano kožo, ki je v bistvu posledica napetosti na notranji strani dojk in rekla, da tega pa mogoče ne bo mogla popraviti, saj zaradi tega, ker sem suhica, nimam nič masti. Ampak sama tega niti ne opazim. Mi je pa še rekla, da ne načeloma lahko vbrizga notri nekaj maščevja iz trebuha. To bi bilo sicer super – če bi me dejansko motilo…tako pa po zadnji operaciji, upam, da bom zaključila z vsem skupaj.

Ne vem, če se spomnite, ampak pri prvi operaciji, ko smo odstranili tumor, sem prosila svojega kirurga, da če že reže, da naj odstrani še eno lepotno piko, ki sem jo imela na dojkah in me je motila. Tam je sedaj brazgotina in vidijo se 4 črtice od šivov in to mojo lepotno kirurginjo strašansko moti. :) Jaz, po drugi strani, ob 5 cm brazgotini na vsaki strani dojk, ki sega od bradavice in celo okoli polovice bradavice do konca navpično dol , tiste druge brazgotine, ki je je vsega skupaj 1 cm, sploh ne opazim. In v bistvu mi je vseeno.

Končno sem vprašala kirurginjo, kako je s funkcionalnostjo rok in telesa po mastektomiji in vstavitvi silikona, kot me je vprašala ena od mojih bralk, pa sem žal pozabila do včeraj. Kirurginja mi je rekla, da načeloma se lahko počne vse, da 10% pa je treba imeti v glavi, da je potrebo malo bolj paziti.

Pogovarjali sva se še o drugi operaciji, kjer bi ekspandre zamenjali s silikoni. Vprašala me je, če bi žrtvovala poletje in bi me operirala avgusta, pa sem ji rekla, da raje ne, ker bi šli septembra še na morje. Tako da sva se dogovorili za oktober. Kasneje sem se spomnila, da je oktober mesec boja proti raku na dojkah in bo še nekaj dela takrat, tako da moram v bistvu še premisliti. Mogoče pa bi me operirala že julija… No, to je še v zraku.

Počutje je drugače ok. Danes malce boli, ampak niti približno ne toliko, da bi morala vzeti kakšno tableto. Spim že dolgo časa na boku in tudi hčerko nosim okoli že z eno roko.

Za konec bi vas rada prosila, tiste, ki si lahko to privoščite, da pomagate majhnemu 4-letnemu fantku Reneju, ki mu bodo, če ne bodo starši zbrali dovolj denarja za operacijo v ZDA, odrezali nogico. Že sama misel je tako zelo žalostna. Tukaj je Renejeva zgodba: http://www.helprene.com/ Na povezavi je napisana tudi številka TTR, kamor se lahko denar nakaže.

Lep dan vsem skupaj. :)

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Drugo polnjenje ekspadrov oz. spet so večje :)


h1 16.04.2014

Slabe dva tedna nazaj sem imela pregled pri kirurgu. Takrat je bilo še vse ok, par dni kasneje pa so se začele bolečine v desni nadlahti, kot bi se nategnila žila ali kita. Bolečina se je stopnjevala do te mere, da sploh nisem več mogla iztegniti roke. Kasneje je ta žilica očitno počila. Bolečine so prenehale, na mestu nadlahti pa se je pojavila modrica. Počakala sem na petek, torej en teden po pregledu in poklicala svojega kirurga, da ga povprašam, kaj meni o vsem tem. Lepo mirno mi je odvrnil, da to ni nič takega. Ok. :) Zanimalo me je še, kaj pomeni “manjši fibroadenom v zgornjem zunanjem kvadrantu desne dojke”, ki je omenjen v mojem histološkem izvidu in zakaj mi tega ni omenil, ko je sam pogledal le-tega. In je spet dejal, da je to nekaj normalnega, ki je prisotno pri veliko žensk in da se ne razvije v maligni tumor. Torej, v desni dojki sem imela manjši benigni tumorček, ki ni nič kaj takega.

Od moje zadnje kemoterapije je minilo že 2 meseca in pol. V tem času je prišlo do velikih sprememb. Predvsem pri dlakah in laseh. Kar nekako sem se navadila, da ni bilo treba uporabljati britvice ali hoditi na brazilsko. Seveda sem pogrešala obrvi, trepalnice in seveda lase, vse ostalo je bilo pa prav fajn. :) Po kemoterapiji začnejo rast s turbo hitrostjo. In pojavijo se prav povsod. Še celo na obrazu je začel rast nek puhek, ki ga sicer ni več, je pa bilo prav čudno. Zopet je v uporabi pinceta in britvica. Ampak mi ni odveč… lepo je, ko stvari prehajajo nazaj v normalo. Brat je že dvakrat poudaril, kako kul je, ko imam zopet obrvi in da so le-te tiste, ki človeka nekako naredijo na izgled bolnega, oz. zdravega. V soboto sem celo prvič po uh, koliko časa, nadela puder in maskaro. Vikend sem preživela na dveh koncertih in bilo je res super. :) Po nedeljskem koncertu me je celo poklical stric in mi rekel, da se naj kar strižem in obdržim tako kratko frizuro, saj mi menda zelo paše. :) No, jst pa že komaj čakam, da še malo zrastejo, saj me zdaj, ko so se temperature spustile, spet konkretno zebe v glavo.

Kemoterapija poleg izpada vseh dlak povzroči tudi nekako stanjšanje kože. Koža je povsem nežna, nobenih odmirajočih celic nisem našla ves ta čas. Zdaj se tudi to očitno uravnava. Na nadlahti so se mi naredili drobni mozoljčki, koža, ki je pa nekoč bila res zelo mehka (tudi pred kemo), pa je postala bolj groba. Bom morala na en pošten piling kože, pa bo mogoče bolje. Zanimivo je, kakšno in kolikšno vlogo imajo hormoni v našem telesu.

Včeraj sem dobila iz onkološkega še pismo moje onkologinje glede krvnih testov. Tudi ona je napisala, da je tumorski marker ok, še vedno pa imam rahlo povišane jetrne teste, zato mi je napisala, da jih naj čez en mesec ponovim. Upam, da bodo takrat jetra že prišla k sebi po kemoterapiji.

Danes sem se po dolgem času zjutraj sama odpeljala v Ljubljano. V kliničnega, na oddelek za plastično kirurgijo sem prišla točno. Nekako sem čutila pritisk v glavi, zato sem odšla po kavo in še preden sem uspela popiti požirek, me je že poklicala medicinska sestra. Slekla sem se in ulegla na mizo. Pripravila je injekcijo in fiziološko raztopino, pošpricala cel predel dojk z alkoholom, potem pa je prišla plastična kirurginja in nekomu zunaj rekla:”takoj bom, pridem čez 3 minute”. In dejansko gre tako hitro. Vboda spet nisem čutila. No, na desni sem začutila, ampak ni bolelo, na levi sem pa še stiskala pesti (ja, to vedno počnem, ko čakam na vbod) in gledala stran, ko sem opazila, da kirurginja že stiska brizgalko. Torej tega vboda sploh nisem čutila. No teh 40 ml se res lepo pozna. Vprašala sem jo koliko bomo napolnili in mi je povedala, da je malo odvisno od mene, koliko bi želela imeti velike in malo od tega, kako velike vrečice imam notri. Rekla sem, da bi imela dober B, oz. slab C, toliko kot sem imela že prej. Odvrnila mi je, da bomo potem napolnilo do 300ml. Malo sem jo čukasto pogledala, ker se mi že zdaj zdijo večje kot prej, pa je notri šele 140ml. No, bomo videli, kako bo izgledalo po naslednjih polnjenjih.

Par dni nazaj me je klicala sotrpinka, ki je imela mastektomijo en dan za mano. Hodi po skoraj da identični poti kot jaz. Povedala mi je, da so ji prvič napolnili ekspander za 60ml in da jo je zelo bolelo. Meni so prvič napolnili s 40ml in je bilo znosno, zato sem se odločila, da bom tudi danes dobila 40, čeprav mi je plastična kirurginja rekla, da je nekako standardna praksa, da se fila po 60ml. No, 40 mi je bilo super, sploh ker sem doma pozabila protibolečinske tablete. Bolečin sicer ni bilo, sem pa vseeno vzela en Naklofen, ko sem prišla domov, saj se še prerado razboli.

Plastično kirurginjo sem še vprašala, če že lahko dvigujem roke in je prikimala, ter rekla, da grem že lahko na fizioterapijo. Vprašala sem jo še, če lahko dvigujem reči in je odločno odkimala, potem pa vprašala…otroka? Pritrdila sem in ji zatrdila, da dvignem tako, da je teža v bistvu razporejena na podlaht in ne dvigujem tako, da bi zelo obremenjevala prizadete predele. Rekla je, da je tako potem ok.
Vse skupaj dejansko ni trajalo več kot tri minute. :)

Potem sem odšla na onko, saj sem bila naročena pri nutricistki. Najprej me je stehtala. Izgubila sem eno kilo. Res sem zadnje čase nekako jedla manj. Povedala mi je, da sem izgubila na mišični masi, kar je normalno po takšni operaciji in da sem pridobila maščobo. Super napoved za obleči se v kopalke. :)  Vprašala me je o moji prehrani. Če jem kaj jajc, mlečnih izdelkov in rib. Pomislila sem in gotovila, da sem nenačrtno prav vse od tega po večini črtala iz jedilnika. Vprašala me je od kje potem dobim beljakovine… “Ješ vsaj kaj stročnic”? Ja, seveda… veliko fižola pojem. Koliko…Vsak dan? Ne, enkrat na teden… kaj pa čičerika? Ne…čičerika mi ni dobra…
Ah, ja. No, sem dojela, kaj je želela povedati in malo prej sem si spekla jajce na oko in na njega položila par lističev sira. Nutricistka mi je še predlagala, da naj si kupim omega 3 prehransko dopolnilo. Zadnje čase me bolijo kolki (kot bi bolele kosti). Povedala mi je, da mi primanjkuje kalcija in da potrebujem tudi vitamin D. Odločila sem se, da naslednjič prosim mojo onkologinjo, če bi mi naredila tudi test za količino vitamina D, saj je moja sotrpinka nekje zasledila, da je tudi ta pomemben dejavnik v boju proti rakavim celicam. Oz. menda preventivi.

Potem sem odšla na fizioterapijo, ampak ker ni bilo nobenega tam, sem odšla do moje bivše cimre, ki je v času mojega zdravljenja specializirala na onko, zdaj pa specializira na polikliniki. Prišla je v UKC in odšli sva na kavo. Kramljali sva in kar naenkrat je iznenada rekla:” Kako lepo te je videti tako”. Mislila je na zdravo. :) <3 Potem sem hitela do ene od mojih najboljših prijateljic, saj sva bili dogovorjeni za kosilo, potem pa hitro domov, da sem pravočasno prišla po mojo preljubo v vrtec.

To je to za danes… Zdaj se grem pa stisnit k mojem dragem. Danes mi je prinesel šopek tulipanov in dve vejici španskega bezga. <3

Imejte se radi…in za sebe naj vam bo vedno dovolj samo najboljše. <3
Lahko noč*

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Tumorski marker je zopet v mejah normale


h1 4.04.2014

Se spomnite tistega bloga, pred časom, ko sem domov dobila pismo iz Onkološkega, da naj bi imela povišan tumorski marker? Ja, takrat je bil res povišan in tudi dva tedna kasneje je še vedno bil. Takrat je bilo hudo še onkolognji in me skoraj da ni prepoznala, češ da kaj naj bi se z mano zgodilo. Zakaj je bilo sploh potrebno, da so iz genetske naročili test tumorskega markerja, saj je menda standardna praksa, da se med kemoterapijo malce poviša. Ko bi morala biti zbrana, mirna, pa so me tako razburili. Še naslednjič me je potem vprašala, če sem kaj bolje. Priznam, bil je šok. Ko greš čez vso dolgo pot, in upaš, da k pozitivnem cilju in se držiš in zdržiš vse kemoterapije, operacijo, spremembe, ki se med tem časom dogajajo…in zadnje kar je dobrodošlo, je še kakšna slaba novica.

Danes pa sem imela ponovno testiranje tumorskega markerja. NI VEČ POVIŠAN!!! :) Prav vse je v meji normale. :) )) KLIK

Zjutraj me je v Ljubljano peljala moja draga prijateljica Petra, za kar sem ji zelo hvaležna. Prav veselila sem se, da bova dan preživeli skupaj in se dodobra naklepetali. :) <3

Na sprejemnem okencu sem ugotovila, da me je moja onkologinja pozabila naročiti na krvne teste, zato sem odšla v ambulanto, kjer je danes ordiniral moj kirurg in poprosila medicinsko sestro, če mi lahko vpiše laboratorij. Še zdaj mi ni jasno, kako je vedela kdo sem, čeprav sploh nisem povedala priimka.

Odhitela sem v laboratorij, saj je potrebno na rezultate krvi čakati okoli 2 uri. Ta čas sva s Petro izkoristili za sendvič, sok in klepet. Pridružila se nama je še moja nutricistka in hitro se je pooblačilo, jutri bo menda dež. :)

Ko je minilo dobro uro in pol, sem odšla nazaj pred ambulanto in medicinski sestri sporočila, da sem nazaj. Hitro je pogledala, če so rezultati markerja že prišli, vendar jih še ni bilo. Odšla sem v čakalnico, med. sestra pa mi je rekla, da pokliče, ko pridejo rezultati. Kmalu sem zaslišala svoje ime po zvočniku. Seveda nisem mogla počakati, da pridem do svojega kirurga, kar bi takrat trajalo samo kakšno minuto ali dve in sem prosila že med. sestro, da pogleda rezultat. Ko sem ga videla, sem si pošteno oddahnila. :) Do 30 je normalno, prejšnjič sem imela 40, danes pa 15. :)

Potem je sledil standardni postopek. V kabini se slečem in grem zgoraj brez naprej na pregled h kirurgu. Še zdaj mi je malo neugodno in danes sem ga vprašala, če je to res kul, da se slečem zgoraj brez, brez da greva sploh na pijačo. :) Ulegla sem se, on pa je pogledal, kakšno je stanje po operaciji. Zopet je bil zadovoljen s svojim delom in mi še enkrat povedal, da je vse tako kot mora biti. Potem se je vsedel za računalnik, da prebere histološki izvid tkiva mojih dojk in obeh varovalnih bezgavk. “Po pričakovanju je vse v redu”, je dejal.  Oh, ja, dvojna zmaga! Ne v tkivu ne v bezgavkah ni bilo tumorskih celic. :) Povedal mi je, da sva zaključila in mi s parimi besedami dal vedeti, da verjame, da bom v redu. Da bo zagotovo vse ok.

Po moje, da me ima že tako ali tako vrh glave, jaz pa moram priznati, da ga bom zelo pogrešala. Že v drugo sem se poslovila od njega, on pa mi je rekel, da če bom karkoli kdaj potrebovala, da lahko pridem kadarkoli, ko ordinira. Zakaj sem se tako navezala na njega? Ker sem mu hvaležna. On je moja oporna točka na onkološkem inštitutu. Takrat, ko sva z mami prvič prišli na onkološkega, dan po tem, ko sem izvedela, da imam raka, je bil prav on tisti, ki me je sprejel, pa čeprav sploh nisem bila naročena. Enostavno sem vztrajala, da prej ne grem domov in on se me je usmilil in pregledal. In to ne na hitro, vzel si je čas, pretipal obe dojki, vse bezgavke in mi razložil, kaj vse me čaka in povedal, da bom za pol leta njihova. Prav tako se je zavzel zame in uredil, da sem dala vse preiskave čimprej skozi. Takrat mi je dejal, da me bo operiral verjetno nekdo drug, na koncu pa sem vseeno pristala pri njemu. In pri prvi operaciji in pri drugi. In za obe se mu iz srca zahvaljujem. Prav tako za odnos in nasloh za podporo. HVALA!

S Petro sva potem odšli še na kosilo in seveda v šoping in dan je skoraj da bil naokoli.

Lep dan je bil 4.4.2014. :)  <3

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

Iz košarice mini A, na košarico A+


h1 3.04.2014

Svojo onkologinjo sem nazadnje videla konec januarja, ko sem imela zadnjo kemoterapijo. Sploh ne morem verjeti, da je minilo že toliko časa. Dobre 2 meseca. Takrat mi je medicinska sestra pozabila napisati nov datum pregleda, zato mi je onkologinja, po tem ko sem jo poklicala na telefon, naročila, da se oglasim po le-tega med mojim bivanjem na onkološkem po operaciji. Ampak sem malce pozabila, malce je pa tudi bilo krivo non stop dogajanje. Tako sem jo poklicala v torek in medicinska sestra mi je takoj rekla: “Ja, sej mi smo zapisali, da imate pregled danes.” Prosila sem jo, če bi lahko prišla v sredo, torej včeraj, ko sem tako ali tako imela prvi obisk po operaciji pri plastični kirurginji. Rekla mi je, da bo poskušala nekaj urediti in da naj jo pokličem nazaj spet čez eno uro. Takrat mi je potem potrdila, da naj pridem.

Sama še ne morem voziti, zato me je v Ljubljano peljal moj fant, za kar sem mu res hvaležna. Malo mi je že odveč, da me mora vedno nekdo voziti v LJ. Malo zaradi tega, ker si mora potem ta oseba vzeti čas, malo zato, ker je na onko za tistega, ki ni v proceduri izjemno dolgčas, saj je včasih treba na kakšen pregled čakati tudi 3 in več ur, malo pa tudi zato, ker čas v LJ rada izkoristim po svoje in nisem od nikogar odvisna, zraven tega se pa ne sekiram, da nekomu jemljem čas. :) Še najraje vidim, da me pelje dragi, saj si največkrat uredi, da ima kakšen sestanek in potem ni nikomur dolgčas. :)

No, včeraj sem potem bila ob naročeni uri v Kliničnem centru, oddelku za plastično kirurgijo. Že na onkološkem so mi dali mapo z listom, na katerem je/bo evidenca mojih polnjenj in že takrat je bilo napisano, da je v vsaki 60ml. Poleg lista, sta bila notri še dva nastavka, in za celo mapo so mi posebno poudarili, da naj jo pazim kot punčico svojega očesa.

Svoje plastične kirurginje do včeraj še sploh nisem poznala. Tako ali tako me je presenetilo, da je poseg opravil nekdo drug, kot je bilo sprva rečeno, ampak moj kirurg onkolog mi je zagotovil in zatrdil, da je pri svojem delu zelo dobra. In je. Sem zadovoljna z njenim odnosom, pojavo in delom. :) Najprej mi je medicinska sestra odstranila selotejp, ki je po operaciji skupaj držal rano. S kirurginjo sta pripravili veliko injekcijo 20ml. Kirurginja je vzela nastavek, za katerega sem izvedela, da je v bistvu magnet, ki se prime na železni del ekspadra in tako določi točno mesto vboda. Kjerkoli seveda ne bi bilo ok, saj bi lahko vrečko predrli. No, vbod igle skoraj da nisem čutila, tako zelo je koža na dojkah odrvenela. Ko je vbrizgala tistih 20ml, je zamenjala brizgalko, brez da bi izvlekla iglo in nafilala ekspander z novih 20ml. Za prvič bo dovolj, je rekla. Zraven pa dodala, da sem zelo radovedna. Oh, well… :) Ker se je po iztaknitvi drena nabralo v dojkah nekaj tekočine, sem jo vprašala, če jo bomo punktirali ven, pa mi je odvrnila, da je ni veliko in da se bo sama resorbirala.

Samo filanje ekspandrov s fiziološko ne boli, čeprav je občutek, da tišči, saj se razmika prostor pod mišico, ki ga sicer sploh ne bi bilo.

Tako je torej na obeh dojkah, vsaka ima novih 40ml in takoj se pozna razlika. :) Jst rečem, da imam zdaj A+, moj dragi pa pravi, da očitno še nisem videla kako zgleda A in da sem že lastnica košarice B. :)

Kirurginja je bila tudi zadovoljna z operacijo. Sicer je takoj ugotovila, kje je bil tumor, saj dojki nista popolnoma simetrični. Še sploh, ker je moj kirurg onkolog odrezal stran tudi brazgotino, ki je nastala po prejšnji operaciji, ko se je rana zagnojila in je bilo potrebno odpiranje in širjenje le-te. No, plastična kirurginja je rekla, da bomo na koncu to vse uredili, da bo zgledalo tako kot mora.

Drugače pa še vedno vse boli. 2 ali 3 dni po tem, ko sem prišla domov, sem se fino nalezla viroze, tako da sem za par dni obležala v postelji. Po eni strani tudi ni bilo tako zelo slabo, saj sem vsaj bila v postelji, po drugi strani pa sem bila prav jezna, ker je viroza prišla povsem po nepotrebnem in kašljanje in kihanje prav ni na listi najčudovitejših reči, po tem ko je za mano mastektomija. No, naučila sem se kihati tako, da mi ne raztepe in raztga vseh šivov. Še vedno smrkam, ampak ni hudega. Še vedno sem tudi na proti bolečinskih (1-2 na dan). Če ne bi bilo viroze, verjetno že nekaj časa ne bi bila, tako pa kašljanje ni dobro vplivalo na že tako razboleno celotno področje pljuč.

Po tem, ko sem dobila eno košarico +, sva odšla na onkološkega, na oddelek H1, do moje onkologinje. Nekako sem se že sprijaznila, da se pri njej vedno čaka. Tudi tokrat sem prišla na vrsto po treh urah. Pretipala mi je vse bezgavke, me povprašala, če so kakšne bolečine v kosteh, pljučah, kjerkoli. Poslušala je tudi pljuča in mi naročila, da grem v laboratorij, da zopet testiramo kri za tumorski marker. Povedala sem ji, da sem v petek zopet na onkološkem, saj grem po histološki izvid mojega tkiva in bezgavk, ter da bom takrat oddala kri. Dobila sem še nov datum v juniju, saj bodo zdaj pregledi na vsake 3 mesece. Tako par let. In če jih preživim, me vržejo ven iz onkološkega in me smatrajo kot ozdravljeno. :) No, čez nekaj let me čaka še preventivna odstranitev jajčnikov, ampak s tem se bom ukvarjala takrat.

Drugače sem ok. Delam že praktično vse, le kakšnih del, kjer je preveč obremenitev za roke, še ne. Drug teden bom že začela voziti avto (če bo kirurg dovolil), plastično sem seveda pozabila vprašati. Spim že na boku. Je pa čuden, res čuden občutek. Namesto dojk imam nekaj, kar sploh ni moje in se tudi čuti tako kot tujek. Je zelo trdo. Ampak po neslednji operaciji, ko bodo zamenjali te vrečke s silikoni, bo občutek menda popolnoma drugačen, veliko bolj normalen. Zdaj imam filanje na vsake 2 tedna, dokler pač ne bo dovolj. Menda bo trajalo kakšne dva meseca, v jeseni pa bi bila ponovna operacija.

Še vedno dobivam vsak večer v trebuh injekcije proti strjevanju krvi. Samo mislite si lahko, kako zelo poln kufr imam že igel. Danes bo zadnja. Trebuh imam seveda popolnoma posut z modricami.

V petek me čaka torej rezultat tumorskega markerja. Že sama misem mi je zelo neprijetna. Upam na najboljše, prav tako upam, da bo histološki izvid pokazal, da v tkivu in bezgavkah ni bilo tumorskih celic.

Želim vam lep, s soncem obsijan dan. <3

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark