Okrevanje po operaciji


h1 21.02.2015

V četrtek so me v operacijsko sobo odpeljali šele ob 13:30. Če bi to vedela, bi zjutraj spila kavo, tako pa je moja odvisnost od te predobre, okusne brozge naredila svoje in je prišlo do hujšega glavobola. Ko sem spisala blog, sem se preoblekla v spalno srajco, ki se samo zaveže zadaj s trakci in pojedla tableto, po kateri ni priporočljivo vstati. Srajco sem si oblekla narobe. In sicer tako, da se je zavezala spredaj in ne zadaj. Nimam pojma zakaj. Verjetno, ker moje nove prsi zdaj kljub brazgotinam zgledajo boljše, kot s celulitom okrašena rit ta trenutek. No, v bistvu sem se samo zmotila. Jih je pa res onkologinja prejšnji dan pohvalila, kako so lepe.

Nikoli nisem napisala, kako hecno je bilo na prvem obisku pri onkologinji – pred 1. kemoterapijo.  Takrat še nisem niti napisala, da imam fanta. No, pa saj to v resnici niti še ni bil. :) Ampak bila je tako hecna situacija. Kmalu po tem, ko sva se spoznala, mi je rekel, da bi bil rad del moje zgodbe…da si me želi peljati na 1. kemoterapijo. Sprva mu nisem dovolila. Pa je vztrajal…in sem popustila. Nisem imela pojma, kako bo zgledal prvi pregled pred kemoterapijo. Ko me je onkologinja poklicala v ordinacijo po parih urah čakanja, sem ga vprašala, če želi z menoj in je prikimal. Onkologinja mi je segla v roko, potem pa vprašala, če je to moj mož. Nasmejala sem se in odkimala. Ne, ne…ni moj mož (poznava se šele en mesec, mi je bobnelo po glavi…). Aha, potem je vaš brat? Haha, še bolj se nasmejem in odkimam. Ne, brat pa res ni. :) Aha, torej partner? Oba na nek način skomigneva in prikimava, obema pa je bilo nelagodno, saj se še sploh nikoli nisva o tem pogovarjala. :) No, slecite se, nadaljuje onkologinja… In razen, da sva bila enkrat pred tem v savni, je bilo to to… Moj dragi je zardel še bolj kot jaz, ki sem lepo slekla zgornji del, on se je pa vljudno obrnil stran. :)

No, pa da nadaljujem… Po tableti sem zaspala za dobri dve uri. Glavobol je bil še hujši, ko sem se zbudila. Tableta za pomiritev/spanje je kmalu popustila. Še krajši obisk wc-ja in začudenje, kako stoji srajca za operacijo. Še to sem preoblekla in nekje v daljavi zaslišala moj priimek. Prihajajo po mene. In res. Prišla je medicinska sestra z vozičkom. Prav tista, ki me je prejšnji dan spoznala s klistirjem. Voziček je zaradi tablete, saj se ti vrti (če ti prej ne popusti) in komaj hodiš. Oblekla sem si kopalni plašč in odpeljala me je proti dvigalu. Glavobol je bil res hud in komaj sem čakala, da me uspavajo, saj sem vedela, da bodo analgetiki po operaciji naredili svoje in glavobola ne bo več…

Ampak ne, najprej naju je ustavila druga medicinska sestra, da potoži tej, ki me je peljala, da ji niso všeč ure, ki so ji jih določili naslednji teden. Da še študira zraven in kako zelo je utrujena. Pa da ne ve, če ji bodo priznali nek predmet, in še in še… Ok, priznam zgledala sem kot kup nesreče, ampak kregat se mi ni dalo. Ker vem, da so sestre obremenjene že tako ali tako…Končno se odprejo vrata dvigala, tistega, ki je namenjeno samo za prevoz v operacijsko nadstropje, notri pa je bilo okoli 5 delavcev (že ko sem v sredo prišla na OI, sem ugotovila, da v kleti razbijajo vodovod (ok, zadnji čas)) in dve medicinski sestri. Moja medicinska sestra ni vedela, kaj naj naredi, sestra zraven pa je še kar razlagala svoje življenjske probleme. Tedaj je ena od dveh sester v dvigalu vzdignila glas in povedala delavcem, da kirurgi čakajo na pacientko (mene) in da se naj prestavijo v manjše dvigalo, ki je namenjeno obiskom. Delavci so se razburili in povedali ene par grdih kletvic. Super, energija je bila “nad” pozitivna.

Končno sem prispela v 3. nadstropje, kjer se izvajajo operacije. Že ko so samo odprli vrata, sem začutila hladnost tega nadstropja, sob… Prestavila sem se na posteljo, potem pa so me odpeljali v operacijsko sobo. Sestra je prijela voziček, se mi nasmejala in pomahala, ter rekla da se vidimo kasneje. Kolektiv v operacijski je bil drugačen kot ponavadi, veliko bolj resen. Pogrešala sem tistega, ki ga je vodil moj kirurg…ko smo se vedno kaj pohecali. Najprej sta se dve sestri pregovarjali, katera bo pri tej operaciji in katera pri drugi…meni pa je šlo po glavi samo – dajte me že uspavat in naredite, da bo čimprej konec. Tedaj se je oglasila se mi zdi, da anestezistka. Zelo prijazna gospa. Dejala je da se me spomni, ker sem imela reakcijo na materiale. Pa mi še zdaj ni jasno, če je bila poleg pri operaciji preko ceste v UKC ali sem imela reakcijo že tudi pri prejšnji operaciji na OI. Lahko pa da me je samo zamenjala s katero drugo. Potem me je vprašala, če sem v redu. Ko imam glavobol, zgledam zeleno, slabo mi je in niti R od rožice nisem. Prej kakšna pošast, ki rjove. :) Rekla je, da ne zgledam ok in se prikazala z injekcijo. Vprašala sem jo, kaj je to…pa mi je rekla, da sem očitno živčna pred operacijo in da mi bo dala injekcijo za pomiritev. Hjoj, gospa, sem rekla. Resno me ni strah. Samo glava me boli. Dejte me že uspavat, da bo čimprej nehala. Če bi vedela, kdaj bo operacija, bi spila kavo. Vem, grozna sem, ampak kava je tako dobra in razvadila sem se. Nasmejala se je in drugim povedala, da injekcije nočem. Nato sem dobila masko s kisikom. Prvič se mi je zgodilo, da me je začela dušiti, zato sem začela kašljat. Ampak v drugo je bilo vse ok. Potem sem zagledala brizgo…in ko sem gledala, kako so jo brizgali v kanal, sem tudi zaspala.

Prebudila sem se v sobi za prebujanje. Prvo kar sem pomislila, je bilo, uh, nič več ne boli glava. Kaj je pa to? V ustnici se začutila dve buli. Eno res veliko, drugo manjšo. Na notranji strani ustnic. Povedali so mi, da sem očitno dobila žulj od tubusa. Ja, veliko ljudi ne ve, ampak pri vsaki operaciji nas intubirajo. Ko je operacije konec, ponavadi niti ne vemo, včasih samo malce zasrbi grlo, hujšega pa ni. No, tokrat sem pridelala dva žulja. Super. Nadležna zadeva. Kmalu so me odpeljali nazaj v mojo sobo in me priključili na aparature, kjer se meri pritisk na vsako uro ali dve, pa saturacija kisika v krvi in srčni utrip.

Prvič v življenju sem dobila tudi urinski kateter.  In kakor sem že mislila, da je to grozna reč, ki boli, se je izkazala za super zadevo, saj me ni prav nič tiščalo na WC. Juhej. :)  Tako sem cel dan lepo prespala, se malce obračala, ampak ni mi bilo hudega. Noč je bila hujša, ker nas je medicinska sestra vseskozi preverjala, če smo ok. Moj nizki pritisk, je ob vsakem merjenju prebudil preostale bolnice v sobi. Z dragim sva kupila nov pomivalni in pralni stroj, ki piskata po vsakem opravljenem pranju – in sta totalno nadležna. No, tole je bilo pa nadležno še veliko bolj. Končno malce zaspiš…in evo – bi biiiiiipppp. No, vseeno sem imela ob sebi medenjake…njami in čez noč vse pojedla. Sem že omenila, da sem po vsaki operaciji lačna kot volk? Ja…zelo! Pa naj omenim še novo politiko na OI, o kateri sem pisala v prejšnjem blogu. Do nedavnega je veljalo, da se bolnicam ne da jesti po operaciji, tokrat pa smo dobile večerjo: Zelje in fižol. Neka medicinska sestra ni mogla skriti zgražanja in je premlevala sama pri sebi malce bolj naglas še kar nekaj časa, kaj si misli o tem. :D

Okoli osmih zjutraj so mi sneli vse  aparature. Ugotovila sem, da mi je gumijast naprsnik zažgal/ožulil kožo. Nimam pojma, kaj se dogaja, ampak moje telo ima očitno dovolj operacij. Ga razumem…sama razmišljam podobno. :) Ko je prišla vizita, sem omenila moji nabrekli ustnici. Neka zdravnica se je začela smejati, moja ginekologinja pa je resno vzela in mi omenila, da gre lahko za žulj mogoče pa celo za alergijo. Dobila sem še infuzijo neke proti alergijske zadeve in Claritin. Pomagalo ni nič. Še vedno zgledam hecno, če odprem usta, čeprav je baraba počila. No, še malo in bo izginilo tudi to.

Torej ostala sem brez jajcevodov. Kaj to pomeni? Prejšnjič me je vprašala prijateljica, če zdaj ne bom imela več menstruacije ali če ne bom mogla imeti več otrok… Odšli so samo tubusi, cevke… To pomeni samo, da ne rabim več zaščite :) Vse ostalo pa deluje tako kot mora. Tudi jajčniki. Če bi si slučajno še želela otrok, bi pa morala na umetno oploditev. Nekaj časa bo tako, potem bom morala še na odstranitev jajčnikov. Tako sva se z mojo ginekologinjo dogovorili.

Tako.. Tukaj se moja zgodba konča. Upam vsaj. Želim si, da je končana. Upam, da vam bo knjiga, ki jo imam namen izdati septembra, všeč. Tistim seveda, ki jo boste prebrali.

Ozaveščanje…ali je osveščanje, sva se neki dan pogovarjali s prijateljico… Pa niti nima neke veze. To je moj namen. Upam, da s svojo zgodbo koga prebudim, da začne spremljati svoje telo. Ženske, da hodite na preventivne preglede (mamografijo), pregledujte se redno. Moški, ženske, hodite na SVIT. Kmalu bo tudi DORA pokrila celo Slovenijo. Pa nič čakat…kar pojdite, naročite se čimprej na preventivne preglede. Samopregledujte se redno – ker same najbolj poznate svoje telo. Vedno isti dan po zadnji menstruaciji… Ne bojte se raka. Oz. bojte se ga. Ampak naj bo to strahospoštovanje. Ne skrivajte se, ampak  takoj do zdravnika. Vsak dan šteje. Rak v zgodnji fazi JE ozdravljiv. Ne gredo mi iz glave besede zdravstvene delavke, ki opozarja na raka na črevesju v našem zdravstvenem domu. Pa se ji ljudje nasmejejo in lahkotno odgovorijo, da od nečesa je tako treba umreti. Če ne zaradi sebe..naredite to za svoje otroke, vnuke, prijatelje, svojce… Izguba boli.

Rada bi se še poslovila od vseh zvezdic, ki so v zadnjem času izgubile boj. Preveč jih je bilo in preveč bolečine so pustile za seboj, zlomljenih src…in za veliko njih sem stočila vedro solz. Upam, da vas zdaj nič več ne boli in da sijete v vsem svojem sijaju…in pazite na nas. <3

Hvala vsem za podporo. Domačim, prijateljem, osebju na OI, bralcem… Ob vas in ob vaših čudovitih mislih in besedah podpore je bilo zdravljenje veliko lažje.

Darja

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark

1. pregled po operaciji


h1 30.08.2013

Danes je petek. Mineva 9. dan po moji operaciji. V sredo mi je mami, ki je zdravstveni delavec, odselotejpala moje 3 zareze in pokazale so se tri lepo zaceljene brazgotine. Šele takrat sva opazili, da je tista od pike zašita, ostali pa sta bili samo zaselotejpani. Isti dan sem poklicala tudi genetsko ambulanto na OI, za testiranje gena raka na dojkah in jajčnikih. Prijazna medicinska sestra mi je poslala na e-mail vprašalnik o družinskem drevesu, da se vidi koliko je obolelih za rakom v družini. Dogovorili sva se, da ji ga dostavim v petek, ko imam že ravno pregled pri mojem kirurgu. Vprašalnik se že v samem startu vidi, da je narejen za starejše gospe. Vpisati bi morala namreč tudi vse svoje otroke in vnuke. :)

Čeprav so bile brazgotinice v začetku lepe, pa se mi je ena, tista največja, od tumorja, žal včeraj vnela. Po besedah mojega kirurga menda to ni nič takega. Celoten postopek, kako se je lotil te nadloge je pa tak, da mi je takoj na začetku povedal:
Dr.: “tole bo bolelo”
D: O ne ne, jst se tega ne grem več. Me je že dosti bolelo. Dejva se dogovoriti, da se rana omrtviči, pa da ne bo bolelo.  :)
Dr: ne bo šlo, ker je zagnojeno in ne bo prijelo
D: lejte, jst sem pogajalec, dejva se nekaj dogovoriti
Dr: Haha, to ni demokracija, ampak…
D: Diktatura!
Dr.: Ja, diktatura in diktator sem v tem primeru jaz :) :)
(naj povem, da imam zelo fajn in za hece kirurga in sem z njim zelo zadovoljna).

Z injekcijo mi je nato izbrizgal nekaj tekočine, da jo bo poslal na teste in s nekimi wanna be škarjami razširil rano, ter očistil vse skupaj, tako da mi je v rano vbrizgal vodo ali mogoče fiziološko? Zraven pa se začel spet smejati: “všeč mi je to…”pogajalec”", je rekel. Mhm. Njemu že, meni ne toliko, ker mi dejansko ni uspelo izpogoditi popolnoma nič.  Je pa res, da se bolj grozno vse skupaj sliši, kot pa je dejansko bolelo. Po mojem porodu se mi zdi, da je vsaka bolečina samo blaga bolečina (naj ostane pri temu). :) Potem mi je predpisal še antibiotike za naslednjih 10 dni in mi na levo dojko narisal s flumastrom mejno črto (počutila sem se kot Samantha iz SATC) in rekel, da če se bo vnetje razširilo preko nje, moram v ponedeljek prit k njemu.

No, takoj ko sem vstopila v ordinacijo, še preden mi je rano ščistil. oz. jo sploh videl, sem ga vprašala, če so že prišli histološki rezultati tumorja, pa jih žal še ni bilo. Tako da naslednji petek imam zopet pri njemu pregled in takrat sigurno izvem rezultate. Odstranil pa mi bo tudi šive.

Nato sem šla na fizioterapijo v pritličje zgradbe C, Onkološkega inštituta. Fizioterapevtka me je dodobra “razmajala” in povedala, da sem menda hiper. Hiper? Ja, hiper gibljiva, je rekla. To se menda vidi tako, da če stegneš roke gor, imaš komolce na “X”. No, noge mi res skoraj uspe dati za glavo, tako da očitno bo nekaj na tem. :) Je pa možno, da imam mogoče malo poškodovan en živec (nič hujšega), ker me pri enem določenem gibu nekaj kot zaelektri. Ampak po moje, da bo ok…tudi če ne, ne bo nič takega.

Po fizioterapiji sva se dobili s cimro iz OI, gospo Mariko. Peljala me je v najlepšo gostilno v Ljubljani, v bližini Onkološkega inštituta. Naj povem, da je to eden največjih sončkov, kar jih poznam. Toliko pozitivne energije…ujele sva se že na samem začetku in po moje imam novo, zelo dobro, prijateljico. :)

Po čaju in klepetu sem zopet odšla v Zgradbo C, OI, tokrat v 3. nadstropje, kjer je genetska ambulanta. Medicinska sestra me je naročila že v torek na odvzem krvi, da se bo testiranje čimprej začelo. Povedala mi je, da so ponavadi dejavniki za rak, če ni gensko pogojen, zunanji, kot so stres in/ali prehrana.  Gena sta 2. BRCA1 in BRCA2. Testirali me bodo najprej za tistega, ki je potrjen v naši družini in ti rezultati bodo tudi dokaj hitro znani. Če pa bo rezultat tega testa negativen, pa se naredi podrobna analiza še za drugega in se na rezultat čaka približno pol leta. Vprašala sem jo, če je možno, da imam oba, pa mi je povedala, da so to tako močne okvare, da se v takem primeru najbrž ne bi niti rodila. Potem mi je še rekla, da se je v slučaju pozitivnega gena dobro odločiti za odstranitev, pa sem ji povedala, da imam že dogovorjeno, da v tem primeru dobim eno košarico večje. :)

Všeč mi je, ker so na onkološkem inštitutu res vsi zelo pozitivni in dobrovoljni. Prijazni. Nihče te ne gleda, kot da boš že naslednji dan umrl, kot sem to videla v očeh zdravnice in medicinske sestre v Novem mestu, ko mi je povedala, da imam raka. Je pa res, da v takih bolnišnicah niso vajeni pri tako mladih, da pokažejo testi rakavo tkivo, medtem ko na onkološkem sploh nimaš tam kaj početi, če nisi “the chosen one”, tako da so nas vajeni in nihče nima tistih pogledov v očeh. Seveda ne gre zdravnici v Novem mestu zameriti. Je bila pač šokirana, ker tega ni pričakovala… Za mene bo vedno moja herojka, saj je odkrila mojega raka in urgirala v trenutku. Naj povem, da datuma iz brežiške bolnišnice še zdaj nisem dobila. Ja, tistega datuma za pregled na ambulanti za dojke. In če ne bi šla po novo napotnico h ginekologu, še zdaj ne bi vedela, da imam raka. No, po besedah moje mami, sigurno berejo moj blog in je zato niso poslali. :D Pa da samo ne pljuvam po njih, naj povem, da so moji profesorici pa ravno v Brežicah potrdili raka, medtem ko ga v LJ niso videli. Nauk zgodbe: poslušaj svojo telo in pojdi po drugo mnenje.

Po fizioterapiji sem se dobila z mojo dietetičarko, ampak samo na krajšem klepetu, saj je minilo premalo časa od zadnjega merjenja, tako da bova meritve naredili drug teden.

Sledilo je kosilo z bivšo cimro, ki specializira na Onkološkem. Odpeljali sva se v center v mojo najljubšo restavracijo (DaBuDa). Naročili sva tako dobre jedi, da pri sosednji mizi človeka sploh nista povedala, da sta dobila napačno hrano, ko jima je natakar po pomoti dostavil najino. :) Kaj sva jedli? Jaz ribo v choo chee omaki, z rižem in zelenjavo na žaru, cimra pa je jedla mojo najljubšo jed, zelenjavni Pad Thai. Zaradi pomote sva malo dlje čakali, ampak naju ni nič motilo, saj sva se tako lahko naklepetali še za nekaj časa nazaj. DaBuDa pa je častil sladico. :)

Preden sem odšla domov, sem se še na hitro dobila v Sputniku s prijateljico, potem pa se odpeljala domov. Kako lep dan je bil za mano. :) Včasih prav pogrešam Ljubljano. Je nisem znala dovolj ceniti, ko sem jo videla vsak dan v času študentskih let. Toliko spominov… :)

Tako, jaz sem super. Počutim se odlično. Naslednji korak je odvzem krvi na OI za testiranje na gen, nato počakamo na petek, da končno izvem proti čemu se borim,  potem pa določanje terapije. Lep vikend, dragi moji. Pazite na cesti.

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark