Psihosocialna pomoč – izbraževanje 2. del


h1 15.06.2016

Psihosocialna podpora je za moje pojme ena tistih, ki bi bila potreba pri vsakem bolniku. Ti se namreč večkrat zaprejo vase, ostanejo jezni, prestrašeni, žalostni, izključijo svojce in prijatelje ter na koncu zapadejo v depresijo. Seveda je na OI oddelek za psihoonkologijo, ki pomaga bolnicam; nam pa je v petek predavala psihoterapevtka iz tega oddelka mag. Andreja C. Škufca Smrdel, spec. klin. psih… Ker se članice Europe Donne srečujemo z veliko bolnic, predvsem tistimi, ki so kmalu po diagnozi, je na nas, da jih pomirimo, ne pa še dodatno prestrašimo – zato je bilo to predavnje več kot dobrodošlo.

Preden sem v petek odšla na seminar, sem obiskala mlajšo gospo, ki je ravno prejemala 1. kemoterapijo. Na vezi sva bili že od prvih dni, ko je izvedela za diagnozo. Ker sem bila s časom zelo na kratko, ji nisem uspela odpisati, da jo pridem obiskat, zato sem jo presenetila in bila je tako vesela, da se je razjokala. »Ne, ne jokat«, sem ji rekla – »z veseljem sem prišla…« Pa sem vedela takoj, ko sem to rekla, da to ni prav. Če bolnik želi jokati, naj joče. Ne vzpodbujajte ga, da joče, niti mu ne govorite, da ne. Enostavno bodite ob njem. Tisti, ki ste kdaj zboleli veste, kako nemočne in prestrašene se počutimo. Srečamo se z dejstvom, da smo umrljivi – in to je še kako zelo težki podatek.

Predelali smo še par tem, kot so na primer prijateljski odnosi z bolnikom. Veliko nas je že reklo, da v bolezni spoznamo prave prijatelje in si upam trditi, da je res tako. Vseeno, dragi bolniki, ne bodite jezni na ljudi, ki se umaknejo. Ni vedno, da nas ne marajo – največkrat je vzrok strah, saj ne vedo, kaj bi nam rekli, da se ne bodo še sami razjokali in nas tako še dodatno bremenili, …

Na žalost je pa je v nekaterih primerih še vedno tako, da se ljudje bojijo raka do te mere, da tudi poslušati ne želijo o njem. Kar je žalostno – ni nalezljiv, res ne, je pa vedno bolj pogost in žalosti me, da se ga ljudje raje bojijo in ga odmislijo, kot da bi naredili vse, da ga ne bi dobili in poskrbeli za svojo prihodnost.

Do 40% bolnikov z rakom doživlja globljo stisko, do 99% bolnikov je strah ponovitve bolezni. Ob diagnozi se nas loti strah in negotovost, kakšna bo naša prihodnost, žalost ob pogledu na brazgotine, izgubljeno dojko… in pa jeza – zakaj se je to zgodilo ravno meni… Ampak pri 15.000 ljudeh, ki letno zbolijo za rakom v Sloveniji, to ni tako zelo malo verjetno. Statistika je neverjetna in večino vprašanj in odgovorov sva v knjigi Vem, da zmoreš, Darja, obdelali z začetnico psihoonkologije na OI, prim. Marijo Vegelj Pirc, in sicer kar na sedmih straneh.

Svojci, če začne bolnik govoriti o svojih občutkih, strahu žalosti, ga ne utišajte z besedami:

*daj, vse bo ok – (sploh, če ne veste, da bo res tako)
*ne misli zdaj na to (če bi se dalo v tistem trenutku izklopiti vsa ta čustva, bi bili mi prvi, ki bi to storili)
*bodi pozitiven in vse bo ok – (ja, pozitivno mišljenje veliko pripomore, spet pa ne moremo preklopiti in dejstvo je, da so žalovanje, jeza in strah dovoljeni, le paziti morate, da te občutke predelate in da ne bodo trajali predolgo. Pogovarjajte se z bolnikom – ne pametujte in ga čimbolj poslušajte.
Velikokrat dobim vprašanje: »kakšna bo reakcija na kemoterapijo«? Ne vem, je pravi odgovor. Lahko, da bo zelo majhna, skoraj ničelna, lahko pa da bo huda – ampak dejstvo je, da bo minilo in bo lažje po enem tednu. In terapija bo trajala nekaj mesecev, potem bo pa čas za nas – da se ponovno najdemo, poskusimo kakšno komplementarno metodo, se posvetimo gibanju in življenju brez stresa. Torej ne recite, da bo vse ok – bodite realni in naštejte mogoče dva primera, ki ju poznate, sicer bi lahko bolnik pričakoval nekaj, dobil nekaj drugega in potem bi se znalo zgoditi, da bi bili vi »krivi«.

Bolnik, ki zboli, lahko poišče pomoč na oddelku za psihoonkologijo – s tem ni nič narobe, niti vas ne bo nihče gledal postrani. Prav tako lahko pokličete na katerikoli telefon Europe Donne – so vedno dosegljivi (vse št. so na njihovi spletni strani ali v moji knjigi). In pa v vsakem kraju po Sloveniji ima Društvo za boj proti raku enkrat na mesec druženje, pod vodstvom usposobljene psihologinje,  kamor ste vabljeni vsi. Datumi in kraji so zapisani v knjigi. Če je nimate, si jo lahko izposodite tudi v knjižnici – mislim, da se jo da dobiti v vsaj v 70ih po Sloveniji.

Bodite dobri prijatelji bolniku z rakom, nikoli ne veste, kdaj lahko doleti tudi vas. In pa bolniki, bodite potrpežljivi tudi z vašimi prijatelji – naredite prvi korak, če vas muči, saj je nujno, da po raku predelate vse negativne občutke.

Še kar nekaj tem imam za obdelati. :) Gibanje, prehrana, kirurgija, srb za limfedem in pa komlementarne metode… Jutri. :)
Imejte lep dan – tudi če je deževen je še kako dragocen. <3

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o meni in knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.

Darja

  • Share/Bookmark