1. pregled po operaciji


h1 30.08.2013

Danes je petek. Mineva 9. dan po moji operaciji. V sredo mi je mami, ki je zdravstveni delavec, odselotejpala moje 3 zareze in pokazale so se tri lepo zaceljene brazgotine. Šele takrat sva opazili, da je tista od pike zašita, ostali pa sta bili samo zaselotejpani. Isti dan sem poklicala tudi genetsko ambulanto na OI, za testiranje gena raka na dojkah in jajčnikih. Prijazna medicinska sestra mi je poslala na e-mail vprašalnik o družinskem drevesu, da se vidi koliko je obolelih za rakom v družini. Dogovorili sva se, da ji ga dostavim v petek, ko imam že ravno pregled pri mojem kirurgu. Vprašalnik se že v samem startu vidi, da je narejen za starejše gospe. Vpisati bi morala namreč tudi vse svoje otroke in vnuke. :)

Čeprav so bile brazgotinice v začetku lepe, pa se mi je ena, tista največja, od tumorja, žal včeraj vnela. Po besedah mojega kirurga menda to ni nič takega. Celoten postopek, kako se je lotil te nadloge je pa tak, da mi je takoj na začetku povedal:
Dr.: “tole bo bolelo”
D: O ne ne, jst se tega ne grem več. Me je že dosti bolelo. Dejva se dogovoriti, da se rana omrtviči, pa da ne bo bolelo.  :)
Dr: ne bo šlo, ker je zagnojeno in ne bo prijelo
D: lejte, jst sem pogajalec, dejva se nekaj dogovoriti
Dr: Haha, to ni demokracija, ampak…
D: Diktatura!
Dr.: Ja, diktatura in diktator sem v tem primeru jaz :) :)
(naj povem, da imam zelo fajn in za hece kirurga in sem z njim zelo zadovoljna).

Z injekcijo mi je nato izbrizgal nekaj tekočine, da jo bo poslal na teste in s nekimi wanna be škarjami razširil rano, ter očistil vse skupaj, tako da mi je v rano vbrizgal vodo ali mogoče fiziološko? Zraven pa se začel spet smejati: “všeč mi je to…”pogajalec”", je rekel. Mhm. Njemu že, meni ne toliko, ker mi dejansko ni uspelo izpogoditi popolnoma nič.  Je pa res, da se bolj grozno vse skupaj sliši, kot pa je dejansko bolelo. Po mojem porodu se mi zdi, da je vsaka bolečina samo blaga bolečina (naj ostane pri temu). :) Potem mi je predpisal še antibiotike za naslednjih 10 dni in mi na levo dojko narisal s flumastrom mejno črto (počutila sem se kot Samantha iz SATC) in rekel, da če se bo vnetje razširilo preko nje, moram v ponedeljek prit k njemu.

No, takoj ko sem vstopila v ordinacijo, še preden mi je rano ščistil. oz. jo sploh videl, sem ga vprašala, če so že prišli histološki rezultati tumorja, pa jih žal še ni bilo. Tako da naslednji petek imam zopet pri njemu pregled in takrat sigurno izvem rezultate. Odstranil pa mi bo tudi šive.

Nato sem šla na fizioterapijo v pritličje zgradbe C, Onkološkega inštituta. Fizioterapevtka me je dodobra “razmajala” in povedala, da sem menda hiper. Hiper? Ja, hiper gibljiva, je rekla. To se menda vidi tako, da če stegneš roke gor, imaš komolce na “X”. No, noge mi res skoraj uspe dati za glavo, tako da očitno bo nekaj na tem. :) Je pa možno, da imam mogoče malo poškodovan en živec (nič hujšega), ker me pri enem določenem gibu nekaj kot zaelektri. Ampak po moje, da bo ok…tudi če ne, ne bo nič takega.

Po fizioterapiji sva se dobili s cimro iz OI, gospo Mariko. Peljala me je v najlepšo gostilno v Ljubljani, v bližini Onkološkega inštituta. Naj povem, da je to eden največjih sončkov, kar jih poznam. Toliko pozitivne energije…ujele sva se že na samem začetku in po moje imam novo, zelo dobro, prijateljico. :)

Po čaju in klepetu sem zopet odšla v Zgradbo C, OI, tokrat v 3. nadstropje, kjer je genetska ambulanta. Medicinska sestra me je naročila že v torek na odvzem krvi, da se bo testiranje čimprej začelo. Povedala mi je, da so ponavadi dejavniki za rak, če ni gensko pogojen, zunanji, kot so stres in/ali prehrana.  Gena sta 2. BRCA1 in BRCA2. Testirali me bodo najprej za tistega, ki je potrjen v naši družini in ti rezultati bodo tudi dokaj hitro znani. Če pa bo rezultat tega testa negativen, pa se naredi podrobna analiza še za drugega in se na rezultat čaka približno pol leta. Vprašala sem jo, če je možno, da imam oba, pa mi je povedala, da so to tako močne okvare, da se v takem primeru najbrž ne bi niti rodila. Potem mi je še rekla, da se je v slučaju pozitivnega gena dobro odločiti za odstranitev, pa sem ji povedala, da imam že dogovorjeno, da v tem primeru dobim eno košarico večje. :)

Všeč mi je, ker so na onkološkem inštitutu res vsi zelo pozitivni in dobrovoljni. Prijazni. Nihče te ne gleda, kot da boš že naslednji dan umrl, kot sem to videla v očeh zdravnice in medicinske sestre v Novem mestu, ko mi je povedala, da imam raka. Je pa res, da v takih bolnišnicah niso vajeni pri tako mladih, da pokažejo testi rakavo tkivo, medtem ko na onkološkem sploh nimaš tam kaj početi, če nisi “the chosen one”, tako da so nas vajeni in nihče nima tistih pogledov v očeh. Seveda ne gre zdravnici v Novem mestu zameriti. Je bila pač šokirana, ker tega ni pričakovala… Za mene bo vedno moja herojka, saj je odkrila mojega raka in urgirala v trenutku. Naj povem, da datuma iz brežiške bolnišnice še zdaj nisem dobila. Ja, tistega datuma za pregled na ambulanti za dojke. In če ne bi šla po novo napotnico h ginekologu, še zdaj ne bi vedela, da imam raka. No, po besedah moje mami, sigurno berejo moj blog in je zato niso poslali. :D Pa da samo ne pljuvam po njih, naj povem, da so moji profesorici pa ravno v Brežicah potrdili raka, medtem ko ga v LJ niso videli. Nauk zgodbe: poslušaj svojo telo in pojdi po drugo mnenje.

Po fizioterapiji sem se dobila z mojo dietetičarko, ampak samo na krajšem klepetu, saj je minilo premalo časa od zadnjega merjenja, tako da bova meritve naredili drug teden.

Sledilo je kosilo z bivšo cimro, ki specializira na Onkološkem. Odpeljali sva se v center v mojo najljubšo restavracijo (DaBuDa). Naročili sva tako dobre jedi, da pri sosednji mizi človeka sploh nista povedala, da sta dobila napačno hrano, ko jima je natakar po pomoti dostavil najino. :) Kaj sva jedli? Jaz ribo v choo chee omaki, z rižem in zelenjavo na žaru, cimra pa je jedla mojo najljubšo jed, zelenjavni Pad Thai. Zaradi pomote sva malo dlje čakali, ampak naju ni nič motilo, saj sva se tako lahko naklepetali še za nekaj časa nazaj. DaBuDa pa je častil sladico. :)

Preden sem odšla domov, sem se še na hitro dobila v Sputniku s prijateljico, potem pa se odpeljala domov. Kako lep dan je bil za mano. :) Včasih prav pogrešam Ljubljano. Je nisem znala dovolj ceniti, ko sem jo videla vsak dan v času študentskih let. Toliko spominov… :)

Tako, jaz sem super. Počutim se odlično. Naslednji korak je odvzem krvi na OI za testiranje na gen, nato počakamo na petek, da končno izvem proti čemu se borim,  potem pa določanje terapije. Lep vikend, dragi moji. Pazite na cesti.

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark