Kemoterapija. Ja ali ne?


h1 5.10.2013

Hvala vsem, ki ste mi včeraj posredovali članek (blog) o “dejstvu”, da je zdravljenje raka s kemoterapijo prevara medicinskega lobija (celo ne farmacevtskega). Naj vam povem, da mi je že par alternativcev izrazilo sožalje ob moji 100% smrti. Ampak vsak zaradi druge reči. Eden, ker se nisem odločila za hašiševo olje, drugi, ker še vedno kdaj pojem kakšen mlečni izdelek, tretji, ker ne jem mareličnih pešk… Sem že mislila spisati blog, ampak enostavno ne upam s tako gotovostjo postaviti svoj način zdravljenja kot absoluten in zavajati ljudi, kot je to naredil pisec tega bloga. Moj blog je o moji bolezni in mojih odločitvah. Moj namen je bil ozavestiti punce, ženske, da ne ignorirajo tega problema. O zdravljenju oz. preventivi, pa se naj odloči vsak sam. Me zanima, če bo avtor bloga pripravljen tudi prevzeti odgovornost ob morebitni smrti posameznika, ki bo bral njegov blog in se ustrašil tradicionalne medicine. –Če je ta res tako grozna, potem naj ostane doma tudi, ko si zlomi kost. Saj so jih včasih tudi doma naravnali-/sarcasm mode off
Ne zagovarjam niti ne forsiram nobene metode zdravljenja, samo zdravo pamet. Pri agresivnosti mojega tumorja in stopnji stadija, je pač kemo uspešna in sem se za njo odločila in bom tudi sama nosila posledice. Na vsakem raku kemoterapija ne deluje in to onkologi tudi povejo. Samo gola dejstva in resnica. Nobenega zavajanja. Bolnik se na koncu vedno odloči sam.

Bi pa bilo res super vprašati zdravnike onkologe, oz. tiste, ki se ukvarjajo z zdravljenjem raka, kako bi se odločili v primeru raka. Sama še pri nobenem nisem dobila občutka, da bi jo zavrnil. Se bom pa lotila raziskave. :)

Hvala vsem, da mislite na mene in mi želite dobro. Verjamem, da je vsak nasvet poslan z dobrim namenom. Tisti, ki ste prebrali blog, preberite še komentarje pod njim za protiutež.

Lep vikend :)

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 5.10.2013 ob 15:17 in zapisano pod 4. Čas kemoterapije .


11 komentarjev na “Kemoterapija. Ja ali ne?”


  1. To je tako resna bolezen, da ni pametno eksperimentirati.Vložek je človeško življenje. Jaz bi se verjetno odloćil za konvencionalno medicino, vključno s kemoterapijo, ki dejansko uničuje rakave celice ( pa tudi druge ). Kot pomoč pa bi verjetno uporabil tudi alternativo, kadar ni v škodo moderni medicini, kot so zdrava prehrana, antioksidanti, brokoli, meditacija, vizualizacija…
    Želim ti okrevanje.

  2. darchee

    Točno za takšno/e metodo/e sem se odločila tudi sama, stricmarc. Hvala. :) Lp, D.


  3. Spoštovana,

    glede na to, da ste me omenila v svojem pisanju se moram odzvati. Poskušal bom povedati enostavno in strnjeno v repliki vašim mislim.

    Žal mi je, da niste pozorno prebrala mojega zapisa. Že v prvem stavku sem namreč zelo jasno navedel, da nisem avtor zapisa vsebine v intervjuju, ampak so to besede Edwarda Griffina, ki je odgovarjal na vprašanja kolegice Katarine. Moja avtorska vsebina je navedena do začetka intervjuja in v komentarjih pod zapisom.
    Ravno tako nisem sam osebno nikjer navedel, torej niti zavajal o kateri koli obliki izbora zdravljenja raka. Pričakujem, da boste v svojem zapisu to navedbo popravili.

    Ker sem že tukaj si bom dovolil komentirati tudi preostanek vašega zapisa.
    Namreč, v enem samem zapisu ostro obsodite vse tiste, ki za zdravljenje uporabljajo alternativno medicino, celo s posmehljivo primerjavo zlomljene kosti, priznavate kemoterapijo kot pravo pot, v komentarju pod zapisom pa potrdite, da uporabljate kombinacijo kemoterapije in alternativnih metod.
    Če sama uporabljate tudi alternativne metode zdravljenja čemu torej takšno posmehljivo in poniževalno zavračanje le te v svojem zapisu ?

    Zahvaljujem se vam za prebiranje tega objavljenega zapisa na mojem blogu, ki je očitno vznemiril tako in/ali drugače po celi Sloveniji.
    Obenem vam privoščim obilico poguma, vztrajnosti in uspešno ozdravljenje.

    Lep pozdrav
    blog Don Marko M


  4. Darja, popolnoma se strinjam s tabo. Alternativa da, vendar le kot podpora telesu, da si hitreje opomore, ko je kemoterapija mimo. Ne gre pa po svoji pameti mešati obojega, saj moraš kemoterapiji pustiti, da “pobije”, če je kje kaj ostalo. Dobra volja, zaupanje, trdna odločenost in optimizem pa so vedno dobrodošli! Vse dobro ti želim!

  5. darchee

    Don Marko M: Za zavajanje gre že v samem naslovu vašega bloga. Če boste namesto klicaja uporabili vprašaj kot končno ločilo, bom tudi jaz spremenila besedo zavajanje v kakšno bolj primerno. Sem pa označila poved, kjer ste zaznali posmeh, kot sarkastično. Sem bila prepričana, da se bo začutilo (prebralo), da je mišljena kot taka. Namreč kam bi pa šel, če ne k dohtarju ob zlomljeni kosti. Zatorej, prebrala sem blog, vem tudi, da gre za intervju, žal je pa cel blog spisan v smislu “mlatenja s tujim “onetom” po koprivah” in ima lahko žal posledice na realnem, malem človeku, ki se bo zmeden znašel v tej bolezni.. Za naslov ni nikjer napisan, da je citiran in to me je zmotilo. Alternativi se ne posmehujem, dokler se uporabi zdrav razum. Ko pa nekdo začne, da bom umrla, ker ne kupim njegovega izdelka, pa žal pri meni ne pusti vtisa, da je to zdravilo res zdravo, predvsem pa mi takrat ni do posmeha, ne do smeha. Nekaj blogov nazaj sem spisala vse metode, ki jih uporabljam in alternative je kar nekaj. Ampak ob branju samo zadnjega bloga tega seveda ne morete vedeti. Hvala za lepe želje. Kakorkoli je že, je dobro, da se o tem piše in razglablja. Lp, D.

  6. darchee

    Moti me metanje vseh rakov v isti koš. Tudi kemoterapija ni povsod dobra – daleč od tega in včasih celo nasprotno: so dokazi, da je samo alternativa pomagala, po tem ko je tradicionalna medicina zatajila. Treba se je samo vprašati, če ima nek človek zares toliko znanja, da poskuša vplivati na način zdravljenja bolnega človeka. Se že nekaj časa spravljam spisati tudi blog o vseh nasvetih, ki sem jih dobila, da bo vse zapakirano na eni strani. In to bodo nasveti tako iz alternativne, kot iz tradicionalne medicine. Predlogi. Ne bo nikjer nobenega klicaja, ki bo dramatično naznanjal “resnico”. Ker – naj še enkrat poudarim – nimam niti približno toliko znanja, da bi poskušala vplivati na odločitev o posameznikovem zdravljenju.

    Tatjana…hvala! <3


  7. Draga Darja! vedno znova sem premišljevala ali se ti naj oglasim na tvoj blog ali ne. Vedi, da ga z veseljem prebiram. Sama sem pri svoji 34 letih dala skozi vse to, kar si ti in kar te še čaka. Tudi sama sem mamica in še vedno verjamem, da sem se tako kot sem se odločila, prav odločila. Verjemi svojemu notranjemu glasu, svojemu onkologu in vsem tistim, ki te imajo radi – tudi za njih se je vredno boriti – predvsem pa zase. tudi jaz sem razmišljala ali je kemoterapija prava odločitev – poskusila sem in si ne bom nikoli očitala, da nisem poizkusila vse kar je bilo možno. Po enaki diagnozi kot jo imaš ti, sem še vedno tu – po vse prejetih kemoterapijah, obsevanjih in še kaj – še vedno sem energična, pozitivna, zadovoljna, predvsem pa, da sem mami svoji deklici. Hodim v službo in se veliko smejim, predvsem pa si ne dovolim, da bi mi kdo ali kaj odmeril moj čas v tem življenju. Če boš potrebovala nasvet, toplo besedo ali karkoli , se mi javi na moj mail, lp Nataša

  8. Simona Rebolj

    Ne morem si kaj, da ne bi nekaj pripomnila. Osebno verjamem v marsikakšno temno plat biznisa uradne medicine, ki močno vpliva na kvaliteto pristopov do zdravljenja posameznika, ki je slabša, kot bi dandanes lahko bila, dostopna vsem. Predvsem kar se tiče individualne presoje, ker je vsak človek planet zase in se odziva na različne vplive drugače. Skratka, največje pripombe, poleg določenih zarot zavoljo farmacevtskega biznisa, me moti pomanjkljiva in razdrobljena obravnava pacienta v celostnem smislu.

    Marsikakšni alternativni pomoči lahko verjamem, da je posamezniku že pomagala. Ampak lahko tudi škodila. In v primeru, da je komu kaj pomagalo, me vedno zanima, koliko časa je pomagalo. Kako je preverjen placebo efekt itd. Sama sem kar nekaj zadev že preverila, so me zainteresirale. Na žalost pa moram povedat, da do zdaj še nisem spoznala pristopa, ki bi me prepričal in mi ne bi postregel s kakšno takšno dvoumnostjo ali celo svetovno neumnostjo v svojih radikalizmih, da me je postalo kar sram, da temu sploh posvečam 5 minut pozornosti. Da ne omenjam presilne nesramnosti dobičkarstva na težavah drugih, ki nemalokrat izpade še mnogo bolj perverzna od pripovedk o profita željni farmaciji in uradnem zdravstvu, ki tudi proizvaja bolnike, namesto da bi jih zdravila. Da prehrambene industrije sploh ne omenjamo, ampak kakšni apetiti po profitu se ustvarjajo šele v imenu zdrave prehrane nad ljudmi in vse, kar se nekaj časa manično reklamira kot vir zdravja, kmalu postane vir bolezni … ugotovijo in obvestijo tisti, ki reklamirajo pač nekaj drugega presila zdravega?! Z dežja pod kap! Vse skupaj postaja norost. Obsesije domnevne izbire. Predvsem v zadnjem času.

    Intervju, ki ga je objavil Don Marko, je pa ravno eden izmed mnogih tistih, ki presega meje zdrave pameti v minus in ga dojemam kot totalno norčevanje iz ljudi. Nobeno pleme ni le skupnost ljudi, ki nekaj uživa ali ne uživa, ampak ima določeno skupno gensko strukturo in način življenja, ki je ponavadi prekleto drugačen od našega. Ne loči nas le ena stvar, na primer uživanje B17, ampak kontekst več vplivov, načina življenja in danosti. Izločitev le ene domnevne informacije je avtomatsko neustrezen in zavajajoč pristop, ker zavrača primerjavo vseh ostalih segmentov v načinu življenja, antropološkem vidiku in genski strukturi. Treba je razumet, da se že rase med seboj razlikujejo v marsičem, kar se tiče bolj ali manj pogosto izraženih obolevnosti, nagnjenj in prednosti. Kaj šele druge okoliščine. Skratka, ko zagledam neke primerjave s plemeni, česar se premnogi alternativci najraje poslužujejo (ker je tako oddaljeno, neraziskano in enostavno), sem že na off.

    Da pa v intervjuju preberem celo izjavo, kako so neki eskimi, ko so šli v ZDA v vojsko, TAKOJ začeli obolevat za malignimi obolenji (to so točno ti zastrašujoči radikalizmi na podlagi nekih zgodbic, s kakršnimi premnogi alternativci operirajo z upanjem na obup in naivnost ljudi) in pri tem neka novinarka ne postavi nobenega podvprašanja, se mi zdi pa nesramnost in poniževalnost do ljudi brez primere. Ker gre za občutljivo področje zdravja tudi nezaslišana perverznost. A kar takoj so začeli obolevat? Po kolikšnem času in kolikšen procent njih? Ali se avtor te fatalistične teze iz domnevne prakse zaveda, da je pravzaprav povedal tole: eskimi so zaradi uživanja b17 tako na psu z imunostjo na odsotnost tega vitamina, da lahko smrtno zbolijo takoj, ko jim vitamin ni na voljo. O odpornosti na povsem drugačen način življenja in druge vplive seveda itak ni ne bev ne mev.

    Treba je razumet, da neodpornost in popolno odvisnost od neke substance, pomeni bolezen. Podobno kot sladkorna bolezen. Novinarka, še posebej če verjame teoriji in ji zaupa, bi morala torej vprašat, ali po njegovi teoriji pomeni, da kdor začne redno uživat B17, lahko kmalu zboli in umre, v kolikor tega vitamina nekaj časa ne uživa. In potem se vprašamo, ali gre res za zdravilo ali pravzaprav za strup, na katerega se lahko človek celo navleče in kolapsira ob odtegnitvi. Ali bi nekdo, ki s tako substanco ni gor rasel in ima popolnoma drugačnemu življenju prilagoje metabolizem in delovanje celega telesa, drugo gensko strukturo, odreagiral na redno uživanje take substance še kako drugače. Kako? Daljnoročno preverjeno! In to je le začetek serije pomembnih vprašanj za propagiranje takšnih in drugačnih alternativnih teorij.

    Popolnoma razumem avtorico tega bloga, kako zoprno in izčrpavajoče je informiranje o tej in oni možnosti, ki bi bila manj agresivna in bolj “naravna”, a naletiš samo na neke sumljive fanatike, ki te strašijo in hočejo na ta način prisilit k ravnanju po njihovi meri. In človek, ki se znajde na taki preizkušnji, kot se je avtorica bloga in se lahko kadar koli vsak izmed nas, nikoli ni pameten. Ne moreš bit pameten in nimaš časa zgolj preizkušat to in ono teorijo. Ravno nasprotno. Toliko jih je, da postaneš še bolj raztresen, obupan in zmeden, ker ne veš, kaj bi. Prepričljivo ni pa nič. In zato se mi zdijo takšne reklame, objave in pametovanja, kot je tudi omenjeni prispevek, velika nesramnost in totalna odsotnost občutka za ljudi. Ne, izgovori, kako gre le za predstavitve drugačnih možnosti, vsak pa naj se sam odloči, ne pijejo vode. Kolikor toliko empatičen človek nikoli ne bo prodajal tako neprepričljivih in nepreverjenih buč, na tako pomanjkljiv predstavitven način, kar se tiče odgovorov na pomembna vprašanja, potem pa bevskal, da naj se PAČ odloči vsak sam in kako vsak odgovarja zase. Kaj šele vključevanje strašenja za svojo slavo in profit. Perverzno!

    Zdravstvo gre po zoprni poti pomanjkanja empatije in profitaželjnosti pred človekom. To se kaže na več ravneh. Ampak alternativa pa lepo parira in uradno medicino v marsikakšnih temnih plateh prav poseka s svojimi pristopi. Tudi jaz nimam nič proti alternativi in seznanjanju z relevantnimi, preverjenimi možnostmi. Bi se poslužila marsičesa in sem se tudi že. Za prazen drek.

    Avtorici bloga zato želim le vse najbolje in čim več miru, volje, moči, zaupanja vase ne glede na razplet in vere v … kar koli! Ostalo je usoda, ki je ne moremo demistificirat in razumet, pa če se raztrgamo od pametovanja o zdravem načinu življenja, zdravi pameti, bolj od manj pravih odločitev ali metanju na trepalnice. Določen odstotek življenja ni v naših rokah in mislim, da je ta odstotek veliko višji, kot bi se ljudje seveda sploh upali zavedat. Naredimo, kar lahko, po najboljših močeh. Kot to počneš ti. Nimam nasveta. Pojma nimam, kaj bi storila na tvojem mestu, verjetno podobno, ampak itak nisva enaki osebi. Vse dobro!


  9. Darchee, že nekaj časa spremljam blog in spoštujem tvoj pogum in iskrenost, kako deliš z nami to, kar se ti dogaja. Sama sem se v podobni situaciji obrnila na alternativo. Takratne okoliščine so botrovale moji odločitvi, tako, kot so tvoje tebi. Ne vem, kako bi ravnala danes. Tukaj ne gre za to kaj je prav in kaj ne, še manj, pa da o tem sodijo drugi, čeprav verjamem, da je njihov namen lahko samo dobronameren. Kot je tudi tvoj blog. Vendar tak način komuniciranja slej ko prej prinese tudi kak neljub komentar. Tudi to je lahko del procesa, v katerem si se znašla, ali pa samo balast, ki ga eliminaraš isti trenutek. Pridružujem se predhodni komentatorki v njenem zadnjem odstavku. Vse dobro tudi z moje strani.


  10. Pozdrav,
    jaz vam priporočam feniksove solze, odločitev je na vaši strani.

    Več informacij pogooglajte, fenix tears, rick simpson ter dokumentarec Run from the cure.

    lp


  11. Po srečnem naključju sem naletela na tvoj enkraten blog in moram priznati, da me je ganil do solz. Občudujem tvojo odločnost in energijo, da pomagaš in premagaš! Tudi sama sem se znašla na OI, kjer mi že 10 mesecev ne povedo drugega kot to, da gre za spremembe pri 43 letnici. Januarja so mi naredili mamografijo, punkcijo in UZ in sedaj se kalvarija ponavlja. Bula je iz 0,5 x 1,5 cm zrasla v 3 x 2,5 cm. Mogoče kakšen predlog? Sicer kljub vsemu ostajam pozitivna in ko berem te strani vidim, da se le na ta način preživi. Srčne pozdrave in veliko sončnih dni ti želim! Cmok



Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !