Prihod domov


h1 25.03.2014

Danes, 7. dan po prihodu na onkološki inštitut, je prišel zjutraj moj čudoviti kirurg, pogledal bučke z izločeno tekočino in rekel, da grem lahko domov že danes ali jutri. Naj se odločim sama. Sprva sem bila malo v dvomih, ampak samo za trenutek… Gremo domov! Končno grem objet mojo preljubo hčerkico in kasneje, ko sem se odšla urediti v kopalnico, so mi, ko sem samo pomislila na najin objem in iskrice v očeh obeh, od same sreče po licih začele spolzeti solze. :)

Bivanje na OI je bilo res lušno. Prvi dan po operacji je bil sicer malo težji, ker sem bila priključena na vse aparature za merjenje tlaka, utripa, iz vsake dojke sem imela speljana dva drena, v vsako rano je bila speljana cevka s protibolečinskim sredstvom. Ležanje na hrbtu je bilo mučno, sploh, ker sem bila od nekdaj vajena spati na boku. Prvo noč je bilo torej naporno. Pred mojim odhodom me je bilo presenetljivo najbolj strah, oz. beden občutek je bil, saj sem pričakovala, da bom tako boga, da ne bom mogla hoditi in da bom dobila kateter. Ne vem od kje sem dobila to idejo, čeprav tisto lulanje v kahlico prvo noč, ko nam niso dovolili vstati, tudi ne bom mogla vpisati v knjigo mojih najponosnejših trenutkov. :) Isto sem mislila, da ne bom mogla pisati, da bom menda samo vegetirala na postelji, ampak je bilo in je daleč od tega.

Po operaciji ne dobiš nič za jesti, jaz pa sem bila isto kot že po prejšnji operaciji, lačna kot volk. Medicinska sestra se me je usmilila in mi prinesla dva kalorična napitka, enega vodenega, drugega mlečnega z okusom jagode in tri čokoladice. :) Ni mi bilo popolnoma nič slabo, ker menda nas zaradi tega razloga po operaciji stradajo.

V začetku sem imela še povite noge z elastičnim povojem, vse dokler se nisem prvič po operaciji ne polulala, potem so mi jih sneli. To je menda standardna praksa.

No, naslednji dan sem že bila super. Moj strah je bil neopravičen. Roke sem lahko normalno gibala. Prišla je tudi fizioterapevtka, ki mi je dala navodila, kako in koliko gibati. Če stegnem roke, je čisto ok, če grem do pravega kota, torej vzporedno z zemljo.

2. dan je prišel moj kirurg, pogledal kar je ostalo od mojih prsi in rekel, da je zelo zadovoljen s svojim delom, da si sploh ne morem misliti, koliko stvari gre lahko narobe, ampak da pri meni pa je vse super. Da je sicer še 10% možnosti, da moje bradavičke odmrejo, ampak da upa, da bo vse ok. Ena je malce pomodrela, druga je lepe zdrave barve. On pravi, da je malce modrikasta barva popolnoma ok, da če bradavička zgleda preveč zdrava, da se lahko zgodi, da je posnel premalo. Večji problem je po njegovih besedah pri suhicah (jap, jap, v to kategorijo me je uvrstil :) ), ker ima toliko manj tkiva na voljo.

2. dan mi je tudi že snel dva drena in bučki, ki sta dovajali protibolečinsko sredstvo direktno v rano. Seveda je vzel v roke skalpel, saj so te cevke prišite v kožo, ampak je bil nežen in to niti ne boli preveč. No, v bistvu boli kot da ti zareže s skalpelom v kožo, ampak v sekundi bolečina popusti. Naslednji dan mi je kar nekaj tekočine steklo ven iz mesta, kjer je bil prej eden od drenov, zato so mi tisto mesto morali očistiti in previti.

Vsako jutro sem dobila tableto za želodec. Po zajtrku dve protibolečinski tableti, isto po kosilu in isto po večerji. Včasih sem dobila kakšno več, včasih kakšno manj. Odvisno od bolečin.

Prav tako sem imela v roko speljan kanal, saj sem na vsake 8 ur dobila antibiotik v žilo. Menda zaradi ekspandrov. Mislim da 2. ali 3. dan po operaciji… Takrat je koža nad kanalom postajala rdeča in je začela pečt. Najprej malo, potem vedno bolj in nekega popoldneva sem prosila, da mi kanal odstranijo, ker boli že preveč. Mimo je prišel medicinski brat in mi povedal, da sem dobila vnetje žile. Prinesel mi je gel iz zamrzovalnika, katerega sem par ur držala na razboleli rdečini. Zvečer me je dipl. med. sestra, ki mi je vstavljala nov kanal v drugo roko, kar malo pokregala, da bi morala že prej zahtevati, da mi kanal odstranijo. No, upam, da do takih situacij ne bo nikoli prišlo več, mogoče pa bo pomagalu komu od bralcev.

Vsak dan dobim v trebuh injekcijo proti strdkom in imam že prav lepo poflekan trebuh z modricami in še 9 injekcij me čaka. Te so res nadležne. Pečejo, čeprav so tanke.

Ne morem mimo tega, da bi prehvalila in ne samo pohvalila osebja na oddelku E4. Večina medicinskih sester in zdravnikov je s srcem na mestu. Toliko prijaznosti in pomoči, pa potrpežljivosti in heca dobiš od njih. Resnično sem se na oddelku E4 že v drugo počutila več kot odlično. Ja, kljub situaciji. :) Prav tako moram pohvaliti svojega kirurga. (ker ravno bere moj blog :P ). No, malo heca…resnično sem zadovoljna z njegovim delom in odnosom in mi ni niti najmanj žal, da sem za ponovno operacijo zopet izbrala njega. Hvala še enkrat. Njemu in celotnem osebju na E4.

Rada bi se zahvalila tudi vsem, ki so me prišli obiskati. Moji starši z mojo srčico, moj dragi, Andreja, Marika, Mateja, Maša, Angelca, Ivana, Aleš, Renata, Urša, Petra, Eva, Samo, Nina, Tomaž (upam, da nisem koga pozabila našteti). Nekaj vas je prišlo tudi po večkrat in resnično hvala vsakemu posebej za vsak obisk. Hvala tudi vsem za vse klice in sporočila. Večino dni sem bivala z dvema starejšima gospema v sobi 5. In neki dan, mislim da nedeljo, ko sem imela cel dan obiske, mi je rekla gospa Cilka:” Gospodična Darja, vas ima pa toliko ljudi rado. Lahko ste srečni, da imate toliko dobrih prijateljev.” Pa sem ji odvrnila, da se mora včasih človek pošteno opeči, da na koncu ostanejo poleg tisti, ki imajo srce na pravem mestu. In že skoraj dve leti imam ob sebi samo dobre ljudi. <3 Hvala vsem. :*

Moj strah je bil tokrat odveč. Operacija je uspela. Dojk torej ni več, oz. ni več tkiva, ki je bilo notri. Ostala je mišica, pod mišico je nastavljena vrečica, v kateri je že, mislim da 50 ml fiziološke raztopine. Ravno torej ni. Imam nekako slabo košarico A, recimo. :) Naslednjo sredo imam že novo polnjenje pri moji plastični kirurginji, naslednji petek pa obisk pri mojem onkološkem kirurgu, da mi pove, kakšna je bila izrezana vsebina. Vsebina dojk (če so notri kakšne rakave celice (upam, da ne)) in če so bile bezgavke ok. “Prišli boste, da vam povem, da je vse v redu”, mi je rekel. :) Iz njegovih ust v božja ušesa, mi je švignila misel v glavi. :) Vrečkice (ekspandri) v mojih dojkah so veliki za 400 ali 500ml. Odvisno je od mene, koliko jih bodo napolnili. Ker mi je kirurg danes odstranil še druga dva drena, je možno, da se bo tekočina nabirala v dojkah in če bom začutila, da so se le-te preveč povečale in so polne tekočine, bom morala že ta petek k njemu v ambulanto, da mi to tekočino spunktira ven.

No, tudi še kakšna malo slabša stran je vsega skupaj. Dvigovati ne morem težkega, tuširala se nisem že en teden in v bistvu niti ne vem, kdaj se bom lahko. Dobila sem sicer vodoodporne obliže, tako da verjetno bom že jutri poskusila srečo. Umivala sem se cel teden s krpicami in peno za umivanje kože. Hrana na OI ni bila ne vem kako dobra – no tako zelo slaba tudi ne, moram pa tudi pohvaliti dejstvo, da sem imela možnost dobiti vegetarijanske menije. Vseeno sta prijateljica in njen fant ostala brez besed, ko sta videla mojo večerjo in mi naslednji dan prinesla mojo najljubšo jed še iz študentskih časov. Uh, s kakšnim užitkom sem jo pojedla. :) ) Danes, ko sem prišla domov, sem že pojedla kup zelenjave, pripravljene na domači ponvi. Ta je vedno najboljša. :) Zdaj me malo razvajajo…mami mi je pripravila kosilo, moj <3 pa pozno kosilo. Ob treh sem presenetila mojo preljubo v vrtcu in to je bilo eno samo veselje. <3

Poljubček vsem mamicam. Upam, da ste prav vse danes preživele tako lep dan kot jaz. 2 poljubčka pa moji mamici, ki mi skupaj z atijem pomaga in stoji ob strani ves ta čas. <3 In hvala moje bratu za rožico. :)

Za konec bi rada povabila še vse ljubitelje dalmatinske glasbe na koncert klap, pri katerih pomagam pri organizaciji. Eden bo v 12.4. v Domžalah (Klapa Cambi in Tomislav Bralić s Klapo Intrade, z gostjo večera Nušo Derenda), drugi pa bo v 13.4. v Čateških Toplicah (Klapa Cambi in Klapa Maslina, ter Klapa Parangal). Moram priznati, da sem se popolnoma zaljubila v to glasbo, ko sem nazadnje bila v Brežicah na koncertu od Tomislava Bralića s Klapo Intrade in se ta glasba vsak dan vrti na youtubu. Zgleda, da sem postala romantik. :) )

Zbirko blogov, ki sem ji dodala še drugi del, v katerem so članki strokovnjakinj iz področja odkrivanja in zdravljenja raka, vključno z nekaj temami, ki so se mi zdele skozi zdravljenje pomembne, sem izdala v knjigi Vem, da zmoreš, Darja. Več o knjigi si lahko preberete na www.karcinomdojke.si, kjer jo lahko tudi naročite.
Darja

  • Share/Bookmark
 
Objavljeno v 25.03.2014 ob 21:42 in zapisano pod 5. Rekonstrukcija dojk .


2 komentarjev na “Prihod domov”


  1. Kako je z zaposlitvijo po obojestranski mastektomiji? Kakšne so telesne omejitve npr. dvigovanje bremen? Kje je možno dobiti res podrobne informacije na to temo?

  2. darchee

    Pozdravljena,

    po moje, da telesnih omejitev ni. Že zdaj počnem praktično vse, samo dvigujem še ne, da se ekspander ne bi zamaknil. Potem, ko je že bolj poln, oz. ko je silikon namesto ekspandra ne bi smel biti problem. Bom podrobno vprašala še svojo plastično kirurginjo in onkološkega kirurga, pri katerih imam pregled v sredo, oz. v petek. Javim.



Komentiraj


h1

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !